V Umetnostni galeriji Maribor bodo danes ob 19. uri odprli nov razstavni projekt z naslovom Cikel Navdih: Predpojavno. Če je na razstavah običajno tako, da si obiskovalci ogledujejo in doživljajo že dokončana dela, sočna in zrela v zadnji fazi ustvarjalnega procesa, je tokrat slikarka Simona Šuc sidro vrgla v morje že takoj na začetku. Glavno izhodišče razstave, ki jo je zasnovala in realizirala omenjena umetnica, je namreč skicirka. Če si dovolimo malo romantike: tista oguljena beležnica, v kateri se rojevajo prve misli, vtisi in obrisi morebitnega umetniškega dela.
Celotna razstava Cikel Navdih: Predpojavno je v bistvu zasnovana kot skicirka v prostoru, razloži Simona Šuc. »V ateljeju mi skicirka ne pomeni zgolj neposrednega zapisa nekega miselnega toka, temveč intimen prostor, ki ni samo dvodimenzionalen kos papirja in v katerem se rojevajo različna zanimanja, vtisi domačih in tujih avtorjev, ki me navdihujejo, njihovi pristopi k posameznim tehnikam ter postopkom dela,« pojasni. Na ogled tako ne bo le njeno delo, kajti k sodelovanju je povabila tudi umetnike, ki so se (ali bi se lahko) skozi leta tako ali drugače znašli v njeni skicirki.
O oceanu in perspektivah
Simona Šuc ima na razstavi dve svoji sliki, na katerih so duhovne podobe pokrajin, kot jih narekuje zaznavanje in občutenje notranjega očesa, pridružujejo pa se jima umetniški sledovi vrste avtorjev in avtoric. Helen Czerski je angleška fizičarka in oceanografinja, ki skozi umetnost na znanstveni podlagi opozarja in ozavešča o pomenu oceanov. »Czerski se je denimo posvečala mehurčkom, natančneje ciklu prehojene poti enega mehurčka: ta pade na dno oceana, tam pobere informacije, se vrne v oblake in pride nazaj kot dež. Rada se potaplja in raziskuje ocean. Naučila se je, da je ocean živ, da ima svojo avtonomijo, svoje zakonitosti. Ko gledamo vse te karte, globuse in atlase, vedno opazujemo s percepcije kopnega, ocean pa zapostavljamo, ga celo izločamo. Ona je ta pogled obrnila, veliko se je pogovarjala tudi s staroselskimi ljudstvi, kot so Maori, in raziskovala njihovo povezanost z naravo,« pripoveduje Simona Šuc.
Nekaj listov v skicirki naprej sta avstrijska slikarka in kiparka Barbara Buttinger Förster ter avstralski aboriginski umetnik Clifford Possum Tjapaltjarri, ki raziskujeta svet onkraj materialnega, torej pogled, ki je še posebej blizu staroselskim skupnostim, saj ta gojijo tesen stik z naravo in posledično z duhovno platjo človeka.
Pred rojstvom oblike
Sodeluje tudi slikarka Mateja Kavčič, ki v svoji umetnosti raziskuje lepoto in nežnost narave, zlasti rastlinskega sveta. S ponavljanjem motiva posameznega drevesnega lista izraža pestrost naravnih oblik, medtem ko koncentrična razporeditev elementov gledalca spomni na enoten izvor vsega živega. Ivana Petan, ustvarjalka, ki se izraža skozi glino in deluje tudi kot geomantinja, prispeva skulpture, ki so amorfne in arhetipske, umeščene med človeško figuro in zemeljsko obliko, med ovoj in maso, med duhovnim in snovnim, med ustvarjenim in naravno nastalim.
Del posadke popotovanja po sanjskem je tudi pesnik Borut Gombač, ki v zbirki S konico konice jezika zapiše: »Središče središča ni točka, ampak globina.« V zbirki ubeseduje krhka stanja duha in najrazličnejših svetov. V UGM so o avtorjih med drugim zapisali, da ti »vsak na svoj način razmišljajo o izmuzljivi in težko ubesedljivi dimenziji, ki obstaja ob fizični dimenziji sveta in biva pred rojstvom oblik, pred nastankom fizične podobe«. Razstavo si bo mogoče ogledati do 5. oktobra.
