Mednarodna skupinska razstava Divji labodi: Nevidne močne ženske obravnava vprašanje spola, statusa in vlog, ki jih igrajo protagonistke tega razstavnega projekta v posameznih eksistenčnih okoliščinah, pri čemer se odreka pogledu na žensko kot objekt poželenja, temu še vedno prevladujočemu trendu v kapitalističnem svetu. Prav tako zavrača diktaturo zdravega in estetsko dizajniranega telesa, te vseprisotne iluzije na družbenih omrežjih. Kakor je zapisala kuratorka razstave Metka Zupanič, želijo v ospredje postaviti vrednote, ki predstavljajo bistvo ženske narave: »Izbrali smo avtorske projekte, ki predstavljajo različne ženske strategije vzpostavljanja čustvenih, seksualnih, ekonomskih ali socialnih možnosti za individualno opolnomočenje v okoljih, ki so nenaklonjena njihovim nekonvencionalnim izbiram. Za naš projekt je relevantno, kako posamezne umetnice vidijo in reflektirajo usode žensk. Zlasti zato, ker z izbiro motivov in zgodb do neke mere govorijo o lastnih usodah in svojih osebnih preokupacijah.«

Pri vsem tem je bistvena preobrazba, poudari kuratorka: »Preobrazba ženske iz neke apriorno družbeno določene vloge v nekaj, kar ji daje smisel in moč v življenju. Zgodbe vseh protagonistk na razstavi so si v tem podobne. Nekoč so bile zgolj 'nekaj', zdaj pa so bitja, polna notranje moči in tudi lepote. Iz navadnih 'sivih ptic' so se prelevile v čudovite divje labode, ki jih ne more več nihče in nič ukrotiti.« Ustvarjalke na razstavi, ki bo v Galeriji Photon na ogled do 28. julija, so Anna Fabricius, Silvia Prió, Noémi Szécsi, Olga Stefatou, Maria Contreras Coll in Iza Štrumbelj Oblak.

Nov, boljši svet

Španska umetnica Silvia Prió se je s svojim delom Ciganske čarovnice poglobila v svet običajev prerokovanja romskih žensk iz predmestja Bukarešte v Romuniji. Vedeževalska obrt je bila v Evropi vse do sredine 15. stoletja del popularne kulture, a je kasneje zaradi vpliva cerkve postala bolj prikrita dejavnost. S fotografijo je umetnica poskušala raziskati, kako se tradicionalne prakse, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, spreminjajo v novem digitalnem kontekstu in sodobnih komunikacijskih praksah.

Silvia Prió je na razstavo Divji labodi: Nevidne močne ženske ponosna: »Omogočiti vidnost žensk temelji na njihovem opolnomočenju. Ženske moramo skupaj sanjati o boljši prihodnosti za naše hčere. Do fotografije gojim veliko strast, ker se preko nje nenehno učim in skozi njo vstopam v svetove, v katere brez kamere ne bi mogla vstopiti. Spoznavanje žensk iz različnih držav in njihovih resničnosti me dela živo in daje smisel mojemu življenju. Razstava, ki je nastala s pomočjo Dejana Sluge in Metke Zupanič, ustvarja pomembno naracijo okoli vidnosti žensk, ki bi morala biti veliko bolj prisotna v družbenih pogovorih, glede na to, da je bila stoletja zatrta. Pomembno je, da mlajše generacije spoznajo tovrstne manipulacije in se trudijo ustvarjati nov svet, v katerem so vsi ljudje spoštovani.«

Begunke v zlati obleki

Grška umetnica Olga Stefatou je kot fotoreporterka dokumentirala begunsko krizo, ko se je ta leta 2015 šele dobro začela. Njen projekt Buba je serija portretov cisspolnih in transspolnih begunk ter prosilk za azil v Grčiji. Pravi, da te ženske občuduje zaradi njihovega poguma in moči. Njihova preobrazba se skriva ravno v odločitvi, da so si upale zavoljo svoje svobode vstopiti v nov svet. Svoje protagonistke je ovekovečila v unikatno oblikovanih zlatih kostumih, narejenih iz odej za nujne primere. Pritegnila jo je ideja, da bi poudarila njihovo notranjo lepoto in jim dala glas, da bi končno postale slišane.

Koncept zlate obleke izhaja iz njenega prejšnjega projekta, ko je iz materialov rabljenih odej oblikovala dolgo obleko in posnela avtoportret. To je bilo konec leta 2014, ko je v Evropo šele začelo prihajati večje število beguncev. Leta 2017 se ji je fotografija zdela kot dobro začrtana pot, da bi v begunski izkušnji pomagala še svojim protagonistkam. »Nenehno vidimo na tisoče podob, a se ne ustavimo, da bi jih globlje razumeli. Razstava nas lahko motivira, da damo za nekaj minut na stran vso tesnobnost vsakdanjega življenja in odpremo oči za alternativne resničnosti in notranjo žensko lepoto. Da si lahko to, kar si, in da se lahko svobodno izraziš, je proti normam in vlogam, v katere je ujeta večina žensk po svetu. Nasilje, diskriminacija in stereotipi so trije največji izzivi.«