Predstavljanje tovrstnih prostorsko in časovno pogojenih del torej s sabo vedno prinese omenjene težave, a razstavi kljub temu uspe pričarati dovolj živo občutje avtoričinega ustvarjanja v preteklih 25 letih. Postavitev v MGLC je zato pričakovano napolnjena z materiali, vsebinami in konteksti, med katerimi (zgolj) nekateri zahtevajo predznanje o sodobnih umetnostnih tokovih. Večina del, ki so očitno namenjena kar najširši javnosti, se tako v velikem loku izogne pretirano hermetičnim diskurzom. Alenka Pirman je v svet umetnosti vstopila ob koncu 80. let, ko se je svet začel drastično spreminjati, tako v družbenem kot ekonomskem smislu, in ko se je radikalni rez zgodil tudi v umetnosti, ki se je ponovno uprla dominantnemu toku klasičnih medijev in objektnosti. Skupina evropskih in ameriških umetnikov je takrat položila temelje tako imenovani relacijski umetnosti, ki je klasične galerijske artefakte zamenjala za načrtno ustvarjanje družbenih situacij in razmerij. Že njena zgodnja dela temeljijo na zanimanju za vsakdanje pojave, od SK8 muzeja, ki je zbiral in razstavljal rekvizite ljubljanskih rolkarjev, do dolgoročnega projekta Arcticae horulae, ki je na enem mestu zbral slovenske besede nemškega izvora. Iz tega se je leta 2004 razvil še vedno trajajoči spletni projekt Razvezani jezik, ki v sodelovanju s širšo zainteresirano javnostjo ustvarja slovenski frazeološki slovar, torej slovar fraz, rekov in slengovskih izrazov.
Četudi avtorica morda deloma sledi postulatom relacijske umetnosti, so njene teme in vsebine običajno izrazito ljudske in lokalne. Zanimajo jo družbena obrobja, manj izpostavljeni fenomeni in mali ljudje. Njena dela so pogosto kritična in neposredna, a nikoli dogmatična. Čeprav je na razstavi mogoče najti tudi nekoliko bolj hermetične odklone, je ost njenega ustvarjanja uperjena v povsem vsakdanje tematike, ki jih avtorica pozna iz zelo različnih perspektiv. Na svoji profesionalni poti je izmenično ali vzporedno delovala na številnih področjih – kot urednica revij, vodja galerije, natakarica, taksistka in umetnica. Stvarnost sveta prikazuje neposredno in brez vsake spektakularnosti. Delo V liftu (1999–2014) tako obelodani večinoma vljudnostne dialoge, ki so jih v dvigalu večstanovanjske zgradbe, kjer živi, imeli prebivalci, relativni neznanci. V preteklih desetih letih Alenka Pirman sicer aktivno deluje v Društvu za domače raziskave (skupaj z Damijanom Kracino in Janijem Pirnatom), kjer dosledno nadaljuje raziskovanje antropoloških in etnoloških pojavov svoje neposredne okolice, a je na pričujoči razstavi predstavljen le delček omenjene produkcije.
Zbrana dela Alenke Pirman so tako kljub svoji relativni preprostosti in poljudnosti izjemno večplastna. Na eni strani so neizprosno kritična in ironična do absurdov trenutne stvarnosti, kot so samoumevni patriotizem in nacionalizem, potrošniška manija in samoumevnost političnega diskurza, na drugi strani pa lucidno humorna, zabavna in najširše dostopna. S svojimi stvaritvami je vzpostavila lastne standarde za merjenje družbene klime in njenih nenehnih premikov. Alenka Pirman je pravzaprav sodobna ljudska umetnica, ki jo zanimajo življenja in stvarnost povsem običajnih ljudi, tistih, ki niso in morda nikoli ne bodo doživeli svojih pet minut slave.