»Razstava Neskončna pesem sodi v cikel že skoraj 40 razstav vizualne in konkretne poezije,« pove kustos Bežigrajske galerije 1 Miloš Bašin. »Pri njej je v ospredju kombinacija besednega in vizualnega, ki se je sicer pojavljala skozi vso zgodovino v različnih povezavah teksta, risbe, kipa, freske.« Miklavž Komelj slika v kombinirani tehniki gvaša, akvarela, tuša in tu in tam bele tempere, ponekod slikarijo kombinira s kolažem. Bašin opaža, da je Komelj od zgodnjih del, ki so bila zelo asketska, prišel do polne poteze.
Vsak dan vsaj ena slika
Kako torej nastajajo te majhne slike, ki postanejo del večje? »To so slike,« pravi Miklavž Komelj, »ki jih delam procesualno, največkrat vsak dan eno, včasih tudi več, običajno zjutraj. To počnem že dolgo in jih imam že več tisoč, a za razstavo sem jih odbral 64 in zdaj se tu povezujejo v novih kombinacijah, tako znotraj okvirja, po tri v navpični vrsti, kot zunaj njega. Naslov razstave Neskončna pesem nakazuje prav možnost neskončnega števila kombinacij. Te slike so kot listi neskončnega iluminiranega rokopisa, ki jih lahko med sabo povežemo na vse mogoče načine in vsakič nastanejo nova sporočila.« Bi jih avtor lahko tudi premešal in prepustil njihovo sporočilo naključju, metu kocke? Lahko, pravi, ta misel mu ni tuja, a tukaj so kurirane. »Vsekakor slika priklicuje besedo, včasih že takoj v nastajanju, včasih jo poiščem naknadno. Včasih pa črpam sliko iz pesmi, tak je primer stiha iz slovenske srednjeveške pesmi iz Kalobškega rokopisa o angelu, ki vodi tri hrte, pravico, resnico, milost: 'Ti so hitri, beli, lepi koker sam sneg padani.'«
Od antike do neznanega Župančiča
Verzi so zelo raznorodni, geografsko, stilno, časovno, avtor jih piše v izvornem jeziku in pisavi, nekateri teksti so pretanjeni, drugi enostavni, budniški: »Tale C-C-C Ш-Ш-Ш je v ruski cirilici zapisan vzklik ali šepet, ki ga je v 'zaumnem jeziku' izrazil ruski futurist Aleksej Kručonih.« Več je stihov Jureta Detele, »Smeh je rdeč in prelep« se ponovi v različnih kombinacijah. »Fulgur conditum pa je napis z antičnega nagrobnika, s katerim so simbolno pokopali strelo, ki je udarila na tisto mesto. Tak kamen hranijo tudi v Narodnem muzeju. Simboli se v mojem delu v veliki meri pojavljajo spontano, čeprav so med procesom slikanja ozaveščeni. Župančičev verz sem izbral iz skrajno nenavadne pesmi, ki je bila samo enkrat objavljena kot zadnja pesem v Čaši opojnosti, a je po mojem ena njegovih najboljših, govori pa o ljudeh, ki prosijo, na jih konji pobijejo: 'In vranci se usmilijo/ in tolčejo s kopiti, / in bijejo in bijejo/ ne morejo pobiti.' Potem so tu Artaud, Pasolini, Dante, tudi grafiti, pa stih iz misterija mehiške baročne pesnice iz 17. stoletja Juane Inés de la Cruz.«
Izzivi samoomejitve
Slike so nepravilnih oblik, avtor je večji papir vnaprej razrezal na različne manjše kose povsem spontano. Si je tako sam zadal omejitve, nekakšne dalijevske tesne čevlje, in potem reševal vprašanje, kaj je mogoče v take nepravilne like naslikati? »Da, in to mi določi sliko. Na eni se mi je papir tudi zatrgal, tako da sem moral upoštevati tudi to. Včasih hitro vem, kaj hočem, a vedno je navzoč tudi moment spontanosti in naključja. Ena od slik je na primer nastala kot reakcija na trenutek, ko so nedavno uničili emonska vrata; arheoloških referenc je v teh slikah kar precej. Nekatere slike nastanejo tako, da se neposredno povezujejo z nanje napisanim besedilom; dve z verzom 'Mi digosmo glave pod nebom tamnim' iz Svečane pesmi Mire Alečković, ki slavi rojstvo socialistične Jugoslavije, bi lahko sami po sebi učinkovali skoraj plakatno, ampak v kontekstu dobi vse skupaj drugačne pomene; tak postopek večkrat uporabim tudi v svoji poeziji.«
Pa ta leteča sekira? Z napisom Immer weiter muss ich schaun, vedno dlje moram gledati? »Ja, tale s sekiro je malo huda, a tudi humor ni izključen, čeprav gre za citat iz Goethejevega Fausta. Na drugi strani je zgodnji Ezra Pound: But I was lonely as a lonely child. A bil sem samoten kot samoten otrok.«
