Slikar z risarsko strastjo in natančnostjo

Ko sta se umetnostna zgodovinarka Marija Planinc, soproga slikarja in ilustratorja Štefana Planinca, in tedanja direktorica slovenjgraške galerije KGLU Milena Zlatar leta 2005 dogovorili za donacijo pretežnega dela opusa njegovih del, je galerija prevzela skrb za 133 slik, 274 del na papirju in 198 originalnih knjižnih ilustracij – skupno kar 605 likovnih del.

Ogromen risarski korpus, nastal med letoma 1958 in 2003, je ustvarjen v najrazličnejših tehnikah. Med umetnikove znamenite cikle sodijo Prasvet, Ceste in Zoon politikon. Donacijo so leta 2006 v celoti predstavili javnosti na razstavi Fantastični prasvetovi, od takrat pa se njegova dela razstavljajo izbrano. Ob umetnikovi 90-letnici leta 2015 je galerija izdala celostni katalog zbirke ter pripravila razstavo z izborom slikarskih del, v Galeriji Ravne pa so leta 2016 predstavili izbor njegovih risb in ilustracij. Risbe, slike, gvaše in lepljenke so leta 2017 posodili tudi Bežigrajski galeriji za razstavo Novi svetovi/The New Worlds.

Planinčev »čisti« nadrealizem

Na tokratni razstavi Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem je kustos Marko Košan umetnika postavil v dialog z umetniki njegove generacije, predhodniki in sodobniki, ki so se nekateri bolj, nekateri manj približevali nadrealizmu. Planinc, ki je v javnost prodrl v začetku šestdesetih s svojim fantazijskim in nadrealističnim slikarstvom, je med vsemi slovenskimi slikarji morda še najbolj demonstriral »čisti« nadrealizem, razmišlja kustos.

»Pri Planinčevem slikarstvu gre za eno najbolj fascinantnih likovnih avantur figuralnega slikarstva v moderni slovenski umetnosti. Njegov slog nadrealizma bi lahko označil za fantastično slikarstvo. Izražal se je skozi fantastiko, bizarnost in grotesko. Ko potujemo skozi njegov svet sanjskih prividov, v resnici naletimo na simbole iz klasičnega repertoarja nadrealističnega imaginarija, ki v veliki meri izhaja iz risarskega pristopa. Tudi sam je ves čas govoril, da vse njegovo slikarstvo izvira iz risbe. Risal je zelo minuciozno, potrpežljivo, z resnično risarsko strastjo,« pravi kustos Marko Košan.

Dodaja, da je bil svet, ki ga je ves čas napajal, literatura; tudi sam je bil pesnik, sam je celo večkrat povedal, da je kot srednješolec razmišljal, da bo umetnik, vendar literat, ki bo pisal romane. Potem pa je padel v likovno sfero, v ilustracije (takratni urednik Mladinske knjige Ivan Minatti ga je prvi povabil k sodelovanju), bil je celo eden najbolj plodovitih ilustratorjev pri nas, v katerih je nekako združil likovni in literarni svet.

V dialogu z drugimi umetniki

V osrednjem galerijskem prostoru, kamor nas vodi pogled, nas pričakajo Planinčeva velika platna pa tudi dela v manjših formatih (do velikosti platen nikoli ni imel predsodkov), ko pa se sprehodimo skozi s tremi oboki zamejen prostor, se nam ob straneh odpirajo pogledi na dela dvanajstih slovenskih slikarjev, fotografov in kiparja iz generacije pred drugo svetovno vojno in povojne generacije, ki jih je kustos postavil v dialog s Planincem. To so Lojze Adamlje, Mire Cetin, Peter Černe, Boris Gaberščik, Slavko Kores, Stane Kregar, Avgust Lavrenčič, France Mihelič, Veno Pilon, Maksim Sedej ml., Ive Šubic in Marko Šuštaršič.

»Gre za obdobje, ko so vsi malce tipali po nadrealizmu, a pravzaprav nobeden ni bil čisto pravi nadrealist. Najdemo pa pri njih neko fantastično slikarstvo oziroma napol magični realizem, kot recimo pri Marku Šuštaršiču,« pravi o izbranih klasikih slovenskega modernizma kustos.

Najstarejši na razstavi je Stanete Kregar, ki je ustvarjal pred drugo svetovno vojno (zastopan je z dvema slikama iz galerije zavoda svetega Stanislava v Ljubljani in Moderne galerije), med bolj posebnimi pa je Miro Cetin, ki ga sicer nikoli niso uvrščali med nadrealiste, razmišlja kustos; toda njegovi dve sliki (ena iz Moderne Galerije, druga iz privatne zbirke) »imata v sebi posebno metafizično atmosfero, ki je zunaj realističnih okvirov.« To je bil tudi nekakšen ključ, po katerem se je kustos odločal pri izbor avtorjev v dialogu. »Denimo slikar Ive Šubic je znan po partizanski motiviki, a njegova požgana vas nam prav po »chagallovsko« kaže tudi nekakšne lebdeče figure.«

Izhod iz socrealizma

»Pri slikarstvu Franca Miheliča (na razstavi sta dve deli iz Moderne galerije Ples kurentov in Kronist II, op. p.), Marija Preglja in drugih, ki so izvirali iz zagrebške slikarske šole, je šlo za predvojni barvni realizem, ki je bil malo liričen, malo intimističen. Navezava na to tradicijo je bila tudi najlažja pot iz zapovedanega socrealizma, ki pri nas sicer ni dolgo trajal, saj se je hitro zgodil preskok v ameriški abstraktni ekspresionizem, kar je postala rdeča nit akademijskega programa na ALUO pri profesorju Gustavu Gnamušu in drugih, medtem ko je profesor Planinc - in mnogi njegovi učenci - ostal zvest figuraliki, ki pa je v enaki meri kot abstraktna smer sanjska, odmaknjena, tako rekoč eskapistična,« pravi Marko Košan. Prikaz slovenskega nadrealizma pri umetnikih Planinčeve generacije zaokrožujeta še dve skulpturin Petra Černeta, tudi sicer Planinčevega prijatelja in sopotnika v znameniti umetniški koloniji v istrskem Grožnjanu.

Medtem ko nadrealizem v slovenskem slikarstvu in kiparstvu študijsko še ni ustrezno obdelan, se je s to smerjo v slovenski fotografiji ukvarjal Primož Lampič, tudi zato so zdaj v razstavo vključene manj znane nadrealistične fotografije Vena Pilona, ki so nastale v letih pred drugo svetovno vojno v Parizu, in kot sodobni pendant še imenitna fotografska tihožitja Borisa Gaberščika. Spremljevalni program razstave predstavljajo tudi fotografije Vida Brezočnika z motivi »moža brez glave«, ki so sicer nastale na razstavi Planinčevih del v KGLU leta 2006 oziroma 2007.

Štefan Planinc je bil docent in redni profesor slikarstva na ALUO. Bil je član skupine BE-54 in Grupe 69. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1984 Jakopičevo nagrado za slikarstvo, leta 2015 pa še srebrni znak za zasluge RS.