Mot(e)nje posesti je naslov projekta mlade intermedijske umetnice Nike Erjavec, ki je letos najbolj prepričal žirijo za podelitev nagrade skupine OHO za mlade vizualne umetnike (že dvajset let jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E.), v kateri so odločali kustos in publicist Miha Colner, galeristka z Dunaja Michaela Stock, vizualni umetnik Matej Stupica ter kustosinja in kritičarka iz Zagreba Janka Vukmir. Letos je na razpis prišlo štiriindvajset umetniških projektov mladih avtorjev; že v začetku aprila so izbrali štiri nominirance. Nagrada prinese dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku in samostojno razstavo v Galeriji P74 v Ljubljani.
Človek in narava
Nika Erjavec je ob svoji zvočno-vizualni skulpturi povedala, da jo zanimajo meje človeške zaznave oziroma to, na kakšen način sploh dojemamo in razbiramo informacije iz okolja. »In tukaj je bistvo v tem, da kinetika, dinamika premikanja prehiteva procesiranje oziroma komunikacijo, ki poteka med očesom in možgani. Vse se prehitro premika, zato si naši možgani izmislijo šum, utripajoča luč pa deluje kakor lepa svetloba, v resnici pa je magična – zaradi likovne barvne teorije svetlobe se zameša v delo,« je razložila. V instalaciji so prisotne rastline, nabrane na območjih tretje krajine, to so območja, ki so na videz zanemarjena, zapuščena, vsekakor pa degradirana zaradi posegov človeka v naravo. »Vendar pa jih je narava v tej njihovi zanemarjenosti vzela nazaj, in potem se v teh prostorih srečajo invazivne vrste, pionirske vrste, razne vrste, ki pobegnejo recimo s kakšnih balkonov. Vse skupaj ustvarja zanimive, trdožive ekosisteme, ki so biotsko pestrejši od povprečne zelenice, ki jo neguje človek,« je dodala nagrajenka. Pri instalaciji gre za kombinacijo potrošnih gradbenih materialov, med njimi so denimo masažni vibratorji. »To so elementi, ki jih sama vidim kot predstavnike naše bivanjske kulture; mogoče tudi v smislu nekega življenja v času, ko smo s to našo kulturo balasta presegli težo vse biomase na planetu,« je povedala Nika Erjavec.
Žirija je dodala, da se njeno delo nanaša na eno izmed najbolj perečih tegob sodobnega časa – na odnos med idejo o neskončnem človeškem napredku in idejo o samonikli naravi. Delo je večplastno, angažirano in interdisciplinarno (okoljsko, družbenopolitično, zgodovinsko, komunikacijsko) ter povezuje principe kiparstva in zvočne umetnosti, kar je zaključna faza njene poglobljene umetniške raziskave. Instalacija ustvarja »potopitvene učinke«, saj gre za kompleksen ambient, v katerem so združeni terenski posnetki, umetelni zvoki, najdeni objekti, tehnološki pripomočki in naravni materiali.
Različni interesi in pogledi
Žirija je bila navdušena tudi nad preostalimi nominiranci: »Veseli nas, da smo med številnimi prijavami izbrali štiri finaliste nagrade skupine OHO, ki v svojih delih izkazujejo izrazito različne interese in tendence, s tem pa kažejo na dejstvo, da je sodobna umetniška scena v slovenskem kulturnem prostoru zelo bogata in raznolika.«
Nominiranka Lucija Klauž je ustvarila instalacijsko postavitev z naslovom mesto ima dvojen pomen, ampak. Umetnica je povedala, da se je ob ustvarjanju spraševala: »Ali se lahko sama umestiš v prostor? Kateri glasovi usmerjajo tvoje postavljanje? Kako prepoznati in se vedno na novo opredeljevati do že vzpostavljenih tokov, ki narekujejo ustaljene pozicije?« Razstavljeno delo namreč premišljuje idejo lastnega mesta. Je dnevniški zapis nekega obdobja intenzivnega postajanja in miselnih premikov, s katerimi se umetnica poskuša vzpostavljati v prostoru.
Nežka Zamar, ki je bila nominiranka že lani, je tokrat sodelovala s projektom Female, 30–40, caucasian (white), slim/slender, US 6, UK 4, EU 37. Umetnica kot prekarna delavka prodaja svoje nošene nogavice na spletni platformi. Transdisciplinarno delo se s svojo kompozicijo postavi v večplastni pogovor s specifičnimi pojavi v družbi. Sledeč temu formatu, se projekt začne z raziskavo, razvije s sosledjem performativnih aktov, hkrati pa se sooča z občinstvom v obliki tridimenzionalnih narativ fizičnega in virtualnega sveta.
Jurij Hartman je sodeloval s projektom Value added tax. Serija del predstavlja lastne mehanizme produkcije in vrednotenja. Ponavljajoče se podobe, izvedene v različnih medijih – svinčnik, barvice, akril, olje, naročeni sitotisk, avtorski sitotisk, brizgalni tisk in tisk giclée – razkrivajo materialne stroške, potrebne za izvedbo in prišteto dodatno vrednost, zahtevano, da dosežejo enotno prodajno ceno. Začetna podoba, ki je stalen motiv, deluje kot vzvod za naslednji dve enoti, ki objekt opišeta najprej kot umetnikov finančni vložek, nato pa kot potencialni donos, ki ga omogoča umetniški trg.
