Paolo Pellegrin je mednarodno uveljavljeni fotoreporter in član priznane agencije Magnum Photos. V treh desetletjih ustvarjanja se je dodobra nagledal vojn, ekoloških katastrof, človeškega trpljenja, zatiranja in podobnih nesmislov, ki nas oddaljujejo od civiliziranih bitij. Človeške izkušnje, ki jih je dokumentiral, niso zagrenile njegovega pogleda na svet. Cinizem je zgolj ščit strahopetcev. Pellegrinove osupljive fotografije zaznamuje prepoznaven vizualni jezik, s katerim mu uspe zgodbe marginaliziranih ljudi pripovedovati z globoko liričnostjo in empatijo, zaradi česar je danes eden vodilnih vizualnih kronistov svetovnih konfliktov in pričevalec o trdoživosti, ki jo premorejo ljudje. V Galeriji Jakopič so njegovo razstavo Antologija, ki bo na ogled vse do 2. novembra, pripravili v sodelovanju z agencijo Magnum Photos, in sicer v sklopu razstavnih projektov, v katerih se ljubljanska galerija posveča nepogrešljivim avtorjem našega časa. Pričujoča razstava italijanskega mojstra je tako edinstvena priložnost videti posledice vojn in nemirov od blizu, v neizrekljivi intimi človeka ob človeku, četudi je slednji v okviru na sliki.

Neizbrisljive sledi

Fotografije, ki so nastale na praktično vseh koncih sveta, tudi na Antarktiki, niso zgolj dela nekega entuziasta, temveč dokumenti, pomembnejši od vsakršne vojne propagande. V razstavo nas najprej popelje spokojna fotografija dveh deklic, ki se kopata v Rdečem morju. Paolo Pellegrin ob tem doda, da je pri vsakem delu seveda pomemben kontekst. »Ta trenutek spokojnosti je v resnici zelo političen. Na fotografiji sta palestinski deklici. Kljub temu, da je to Palestina in njun dom, ne moreta kar tako priti na to obalo. Z očetom sta morali že navsezgodaj na pot in se prebiti skozi vse mogoče nadzorne točke, da sta se lahko kopali.« Prvo delo je prvi namig o najrazličnejših plasteh človeškega duha, vojne ter okoljske krize, ki jih spremljamo vse do konca razstave. Prvi del je posvečen Gazi, ki jo je Pellegrin v objektiv ujel še pred genocidom, kot pojasnjuje, medtem ko gledamo skoraj popolnoma črne interierje, v katere svetloba vstopa le skozi strelne line.

Ko fotografije gledamo, ne gre za pasivno izkušnjo. Ravno to je ena od dinamik, ki me najbolj zanimajo, namreč ideja, da nam ni treba stvari razlagati na glas ali kriče, temveč jih lahko nakažemo, predstavljamo, o njih dvomimo, se o njih sprašujemo. Vsako vprašanje ima potencial različnih odgovorov, kot jih narekuje gledalčev pogled.

Paolo Pellegrin, fotograf

V Galeriji Jakopič o njegovih nadaljnjih ciklih med drugim izpostavljajo: »Fotografov zgodnji projekt o Albancih, ki so bežali s Kosova (1999), že razkriva njegov občutek za intimnost in ekspresivno formo. Sledijo fotografski cikli s ključnih kriznih žarišč: podobe druge palestinske intifade (2002–2004), ameriško vodene invazije na Irak (2002–2003), Darfurja (2004), cunamija v Indijskem oceanu (2005) in izraelskih zračnih napadov v Libanonu (2006). Pellegrinovo dolgotrajno spremljanje dogajanja v Gazi od začetkov operacije Cast Lead (2009) do mladih civilistov, na katerih vojna pušča neizbrisljive sledi (2012), ostaja med najmočnejšimi pričevanji sodobnega fotoreporterstva.«

Kompleksne živali

Pri samem konceptu je zanimivo, da razstava Antologija ne deluje kot običajna retrospektiva, temveč je zasnovana kot vizualni dialog med posameznimi fotografskimi cikli, zaradi česar ti presegajo meje kontinentov in desetletij. Zlasti na fotografijah, ki druga ob drugi tvorijo mozaik, podobe oživijo vsakič, ko se z očesom premaknemo v drug prizor, kot bi se pred nami vrtel filmski kolaž. Med razstavljenimi deli so na ogled številni vintage originali kot tudi videi, ki so jih skrbno izbrali iz Pellegrinovega osebnega arhiva in arhiva agencije Magnum Photos. Obiskovalci lahko kupijo tudi avtorjevo obsežno monografijo Event Horizon, ki je izšla pri založbi Marsilio Arte.

Paolo Pellegrin vidi bistvo fotografiranja v odbiranju vsega nasičenega, dokler se ne dokoplje do bistva, do najbolj gole možne esence. »Fotografije so kompleksne živali. V trenutku lahko zajamejo mnogo plasti določene zgodbe. V tem je njihova lepota. Ko fotografije gledamo, ne gre za pasivno izkušnjo. Ravno to je ena od dinamik, ki me najbolj zanimajo, namreč ideja, da nam ni treba stvari razlagati na glas ali kriče, temveč jih lahko nakažemo, predstavljamo, o njih dvomimo, se o njih sprašujemo. Vsako vprašanje ima potencial različnih odgovorov, kot jih narekuje gledalčev pogled.«

Priporočamo