Medijska gonja proti kustosu razstave Andreju Medvedu je odkrila simptomatično stanje v kulturnih institucijah – razprtije med (desnim »nastavljenim«) vodstvom in (pretežno levimi) zaposlenimi, kar otežuje vzpostavitev transparentnega vodenja, ki ga v primeru Moderne galerije pravzaprav nikoli ni bilo. Ostanek spora je viden: na steni so ostale nestrokovne označbe avtorjev, umeščenih v zgodovino, kar kazi Medvedov nesporni občutek za aktualne slike, ki ne bodo pustile nikogar hladnega.
Razstava prikazuje interpretacijo slikark in slikarjev na mali prelom – pandemijo v njeni socialno-zgodovinski razsežnosti. Staš Kleindinst v degradiranih krajinah prikazuje militantne mentalne svetove, ki rastejo v času pandemije na periferiji Slovenije. Občudujem ritmično ponavljajoče enigmatične podobe človeških likov, ki razkrivajo zadrtost in nevarnost v čudovitih barvno in svetlobno povzdignjenih pokrajinah. Ivo Prančič ni tako pripovedno močan kot Kleindienst, bolj stavi na čustveno-izrazni in temačni, celo »grobni« čas pandemije. Skrivnostno deluje Mitja Konič v dveh dopolnjujočih se monumentalnih platnih, kjer temačni okvir stiska raztrganine palimpsestno zasnovane podobe figur. Najbolj se je slogovno spremenil Aleksij Kobal z novo strupeno zeleno barvo, ki obkroža satelite z velikim očesom (big brother efekt) med oblaki, kar mi deluje preveč neposredno, čeprav resnično. Veliko bolje ujame raztrgani in nevidni čas pandemije Suzana Brborovič z nedokončanimi potezami, sledovi, potmi in shemami na svetli zemlji in v temnem arhitekturno zasnovanem vesolju, kjer se je med korono vnela prava vojna zvezd. Miha Štrukelj ni sicer predstavil nič novega, vendar me vedno znova nagovori njegov izginjajoč svet fotografsko posredovane realnosti skozi potrpežljivo risbo in rjavo-sivo skalo zakotnih ulic in tematizacije fragmentiranega pogleda in atomiziranega posameznika. Za Marka Jakšeta je svet postal še bolj bizaren (če je to pri njem sploh mogoče) in ostaja presežni naslednik Štefana Planinca. Niki Zupančič je Medved odmeril največjo konstelacijo na razstavi iz »čebelnjaka« monokromnih platen in podob neba – spoštujem njene zamegljene hipne krajine, vendar jih ne občudujem. Tudi Ira Marušič me ne prepriča s sicer barvno privlačnim nizom platen, a z napol dekorativnimi podobami lebdečih »sadežev«. Vedno me je bolj prevzel pogled od zgoraj na tavajoče ljudi Maruše Šuštar, v zadnjem času zaprte v prostor, a še vedno paradoksalno v brezprostorju, kakor da tem množicam manjkanja vizije in vodstva (boga?). Joni Zakonjšek ostaja v svojem počasnem, vedno izjemnem zen travniškem svetu in se zdi, da nanjo stvarnost ne vpliva. Živko Marušič ostaja zagoneten v svojih zaprtih »vrtovih«, kjer lebdijo raztezne figure med »papirnatimi« origamiji. Njegov svet zame ostaja nedostopen in hermetičen, zato me nagovori. Katja Pal je geometrijsko abstrakcijo v zadnjih letih preveč poenostavila in me pušča hladnega. Zato pa je Nina Čelhar napredovala v bledih belih izrisih in zelenih hišah z interierji, v katerih ji je uspelo ujeti »zaustavljeni« čas, tišino in umiritev v času pandemije. Še najbolj svež in zabaven je Robert Lozar, ki s prepletenimi barvnimi potezami tvori mehke plesne objekte v prostoru »sobe«. Navdušuje tudi živo »ulično« in gestualno slikarstvo Barbare Drev, ki posreduje nekakšen zamegljen pogled brez možnosti uvida. Izjemen je Matej Čepin s slikarsko sugestivnimi podobami v mešanici pastoznih in gladkih nanosov, ki otipljivo posredujejo skladje med umirajočo naravo in človeško komedijo. Razstava skozi heterogene slogovne pristope pričara vso brezperspektivno bedo današnjega časa. Medvedu je uspelo združiti tematsko aktualno razstavo in poskrbeti za izbrano skupino slikark (in slikarjev), da se redno predstavljajo, tokrat v osrednjem hramu moderne likovne umetnosti. Namesto da bi Medvedu zaposleni priskočili na pomoč in skupaj podprli strokovno, medijsko in estetsko plat razstave, ostaja tam za vrati hrama v diskrepanci med napol strokovnim besednjakom na steni galerije in ustreznim besedilom na dveh zmečkanih A4 listih nekje zadaj na steni knjigarne.
