V Moderni galeriji MG+ v Ljubljani so konec decembra odprli razstavo z naslovom Od blizu: Ohranjanje, varovanje in konserviranje-restavriranje del moderne in sodobne umetnosti. »Gre za 50 umetniških del različnih umetnikov, ki jih skušamo predstaviti na zelo različne načine: kakšni so bili konservatorski in restavratorski posegi in kaj smo ugotavljali skozi različne raziskave,« je povedala ena od vodij projekta Nada Madžarac iz Moderne galerije. Prof. mag. Tamara Trček Pečak iz ALUO, sovodja projekta, pa je dodala: »K vsakemu od slikarjev smo pristopili malce drugače: pri enih smo v osredje postavili posege, drugje bolj etična vprašanja, pri Gabrijelu Stupici recimo tehnologijo.« Te zgodbe dopolnjujejo trije daljši filmi o Rihardu Jakopiču, Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju, ter nekaj krajših s posameznimi zgodbami in določenimi izpostavljenimi restavratorskimi problemi.

Kako ohraniti sodobna dela

Osrednja in največja slika na razstavi je Atelje iz opusa Stupice, ki je nastala med letoma 1979 in 1985, in kjer dobimo vpogled v gradnjo njegove slikarske kompozicije. »Nosilec kompozicije je poslikano platno, na katero je umetnik dodajal motive in različne materiale. Pri tej sliki je zanimivo, kako je premeščal svoj avtoportret, to je počel tudi na drugih slikah, praktično vse svoje življenje, preden se je odločil, da bo sliko dokončal. Za vsako sliko si je posebej pripravil figure, roke, noge, pahljače, vse mogoče fragmente, ki jih je sestavljal, in šele potem je sliko naslikal – v več plasteh, v temnem obdobju celo s 14 nanosi barve,« pripoveduje Nada Madžarac.

Restavratorji-konservatorji dejansko raziščejo, analizirajo vsako delo posebej, »vsakič moramo slediti intenci posameznega umetnika in hkrati poznati njegovo materialnost, tehnologijo,« še dodaja konservatorka. »Šele potem smo mogoče do te mere usposobljeni, da sliko oziroma poškodbo na sliki rešujemo. Ravno pri sliki Atelje, kjer je papirno gradivo izredno delikatno, bo treba zelo kmalu razmišljati, kako jo ohraniti, kako figure nadomestiti s kopijami. To delo, ki je bilo do umetnikove smrti v njegovem ateljeju, zdaj pa ga hranijo v galeriji v Kostanjevici na Krki, je njegovo največje delo in ga smatramo za nedokončano, in ravno to vmesno stanje nas je vedno zanimalo.«

Na drugi strani je izpostavljen primer slike Andraža Šalamuna Brez naslova, ki je brez podokvirja, slikana neposredno na nepodloženo platno, »in če jo primerjamo s sliko Stupice, gre tu za primer akcijskega slikanja, za zelo hiter nanos barvnih lis. Problem je nastal, ker se je slika zaradi jute in teže barvnih nanosov povesila, vlakna so se ponekod celo razgradila, v depoju, kjer je bila zvita v tulec, pa je bila zvita napačno, z barvno plastjo navznoter, zaradi česar je barva popokala. Treba je bilo zato ojačati vse robove slike in učvrstili platno od zadaj.«

Vandalizem nad slikami

Ena od slik Gustava Gnamuša pa je bila leta 2001 na odprtju razstave v Moderni galeriji deležna vandalizma, ko je neznanec vanjo nenadoma zarezal z nožem in pobegnil. »Zdaj smo z umetnikom naredili intervju za razstavo, kjer razmišlja, kaj je vznemirilo tega človeka na navidez monokromni sliki. Meni, da je obiskovalec očitno začutil praznino na sliki, ki je ni prenesel, in da je to problem storilca, ne same slike ali slikarja. Pozneje smo s konservatorskimi in restavratorskimi posegi skušali to sliko popraviti, vendar je umetnik menil, da je s sliko po zarezi konec. Zareza je naredila tako močno poškodbo, ki jo sicer lahko tehnološko rešimo, da je ostala nekje v (pod)zavesti; tu se potem porajajo etična vprašanja.«

Podobna dilema se je odprla pri slikarju Sandiju Červeku, ko je ena od njegovih umetnin dobila udarec od zadaj. V tem primeru je Červek sliko kar sam popravil, v bistvu jo je ustvaril na novo, »mi smo ga pri tem posneli, film je zdaj del razstave.
Dodali smo še simulacijo, kako bi
sliko popravili v naši delavnici, kjer bi se seveda lahko osredotočili zgolj na poškodbo.«

Del razstave prikazuje, kaj so prinesle tehnološke raziskave, tudi v sodelovanju s študenti in profesorji različnih umetniških in tehničnih smeri, denimo kako umetnino narediti bolj pregledno za javnost. Kot pravi prof. Trček Pečak, se je začelo z raziskavami tehnologije Stupice, nadaljevalo s filmi in videi, razstavama, primernima tudi za slepe in slabovidne, kjer so obiskovalci lahko umetnine prek replik tipali, v tem obdobju denimo so raziskovali postopke kopistike umetnin, Ob Jakopičevih Ovčicah pa so svoje razmisleke še poglobili. Letos se bodo skušali približati še tistim s slušnimi težavami.

Poleg galerije in ALUO je partner projekta še Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu, podporni partnerji pa so ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Restavratorski center ZVKDS in zagrebška Akademija likovnih umetnosti. Razstava je del 15. Konservatorsko-restavratorske Transverzale in bo odprta do 2. aprila.