Vittore Carpaccio (roj. okoli leta 1465) je svoja najpomembnejša dela ustvaril v času velikega razcveta beneške republike, ko je bila Serenissima ne samo mogočna pomorska in trgovska sila, ampak tudi izstopajoče kulturno središče. Morda je bolj kot drugi renesančni umetniki prepoznal bistvo »beneškosti«, spektakularnosti in mitologije države na vrhuncu ekonomske moči in kulturnega razvoja. Slikarja je umetniška pot iz lagune zanesla tudi na vzhodno jadransko obalo, deloval je tako v Istri kot Dalmaciji, umrl pa je v Kopru. Trenutno si je obsežen izbor njegovih slik in risb mogoče ogledati na razstavi v Doževi palači (odprta bo do 18. junija), ob morebitnem obisku pa se vsekakor velja sprehoditi do Scuole San Giorgio degli Schiavoni, kjer hranijo njegove upodobitve vrste svetnikov in njihovih zgodb, in do Accademie, kjer je na ogled cikel platen s prizori iz legende o sv. Uršuli.

Razstava je premiero doživela v National Gallery of Art v Washingtonu, kurirali pa so jo Peter Humfrey, zaslužni profesor z britanske univerze St. Andrews, odličen poznavalec umetnika in njegovega okolja, Gretchen Hirschauer, kustosinja za italijansko in špansko slikarstvo v omenjeni galeriji, ter Andrea Bellieni, kustos v beneških mestnih muzejih (Musei Civici di Venezia). Iz evropskih in ameriških javnih in zasebnih zbirk so izbrali 43 slik in 28 risb, med katerimi so religiozni motivi (oltarne podobe svetnikov, Marije z otrokom, prizori iz Kristusovega pasijona itd.), a tudi profane upodobitve (portreti, krajine s figurami, alegorije, žanrski prizori ...). Nova spoznanja in atribucije ter restavratorski posegi v zadnjih letih so omogočili razširjena zgodovinsko-kritična branja in vrednotenje Carpaccievega slikarstva. Zato je eden od namenov razstave poglobljeno predstaviti slikarjev umetniški razvoj s posebnim ozirom na originalne risbe z avtorjevim podpisom, ki sestavljajo najobsežnejši korpus pripravljalnih študij iz zgodnje renesanse ter razkrivajo umetnikovo edinstveno imaginacijo, njegovo tehnično mojstrstvo in zanimanje za perspektivo, naravo in svetlobo. Zadnjega pol stoletja je bil Carpacciev opus kar nekoliko odrinjen, večina umetnostnih zgodovinarjev se je osredotočala na razvoj beneškega slikarstva od družine Bellini k Giorgionu in Tizianu, kar potrjuje tudi dejstvo, da je bila njegova zadnja pregledna razstava v Doževi palači davnega leta 1963. Sedanja postavitev je bila potrebna predvsem zaradi odstrtja novega pogleda na mojstrovo delo in osebnost, z upoštevanjem tako mogočne, skorajda filmske pripovednosti njegovih velikih platen kot tudi intimnejših, igrivih, zdaj bolj poduhovljenih, zdaj bolj analitičnih vidikov njegovega pristopa k slikarstvu.

Popoln pregled opusa

Obiskovalec razstave seveda pričakuje, da bo videl nekatere najbolj razvpite umetnikove stvaritve, in glede tega ne bo razočaran: tu sta Dami iz Muzeja Correr (za Johna Ruskina je bila to »najlepša slika na svetu«), dolgo evidentirani v strokovni literaturi s poimenovanjem Kurtizani (ok. 1490), ter njun pendant Lov v laguni, ki ga hrani Getty Museum v Los Angelesu, kakor tudi Sv. Jurij, ki ubija zmaja iz opatije San Giorgio Maggiore ter vseh šest platen iz cikla za Scuolo degli Albanesi (naslikanih med 1502 in 1508), ki pa so jih 300 let pozneje raznesli v različne zbirke po Italiji; Marijino rojstvo hrani Accademia Carrara v Bergamu, Predstavitev Marije v templju in Marijina zaroka sta iz milanske Brere, Oznanjenje, Obiskovanje in Marijina smrt pa so deponirane v galeriji Franchetti v beneški Ca' d'Oro. Vsekakor velja omeniti še vsaj nekaj risarskih mojstrovin, kot so Študije sedečega mladeniča v oklepu (posodil jih je newyorški Metropolitan), Pogreb svetega Hieronima (iz Uppsale) in Utrjeno pristanišče s trgovskimi ladjami (londonski British Museum). Pregled zaključujejo Carpaccieva zadnja dela, naslikana leta 1523 za koprsko stolnico in namenjena za obe orgelski vratnici, z motivi kot Predstavitev Jezusa v templju in Pokol nedolžnih otrok. Zanimive so tudi primerjave Carpaccievih upodobitev nekaterih zelo priljubljenih motivov z različicami, pod katere so se podpisali drugi beneški slikarji, recimo s številnimi Madonami: na razstavi lahko občudujemo Marijo z otrokom (ok. 1500, Frankfurt, Städel) in Marijo, ki bere (ok. 1510, Washington, National Gallery of Art), obe tako različni od Bellinijevih podob z enakimi ikonografskimi izhodišči. V celoti gledano gre za sintezo novejših dognanj o umetnikovem opusu, kronologiji nastajanja njegovih del, slikarski tehniki in kritiških odzivih na Carpaccievo likovno produkcijo. Te in še mnoge druge vidike bodo v kratkem obravnavali tudi na simpoziju v Fondaciji Cini, na katerem bodo vrhunski mednarodni strokovnjaki in poznavalci umetnika predstavili rezultate svojih raziskav.

Pozoren opazovalec

Carpaccievo slikarstvo kot tako razkriva jasno prepoznavno ustvarjalno osebnost, čeprav hkrati kaže na številne skupne značilnosti z vso beneško slikarsko miselnostjo tedanjega časa. Če jo primerjamo s podobami, ki so sočasno nastajale v Firenzah, je razlika v načinu izražanja očitna: medtem ko so toskanski mojstri poudarjali plastičnost, natančno risbo in dramatičnost prizorov, so Benečani bolj umirjeni, njihove kompozicije so prej statične kot dinamične, a zato barve bolj sijoče in površine svetlejše. Pripovedno razkošje se poraja prav iz te sončne, naravne svetlobe, iz opazovanja dejanskega utripa življenja mesta v laguni, ki mu slikar s svojo inventivnostjo in domišljijo daje pesniški pridih. Carpaccio je bil pozoren opazovalec, očaran z vsem, kar vidi, in zdi se mu nujno, da mora to izkušnjo fiksirati, poskrbeti, da ostane zapisana v spomin, iztrgana uničujočemu pohodu minevanja. Ni bil odkritelj, eden tistih, ki napovedo novo dobo, se poistovetijo z miselnimi preobrati, utelešajo nove vrednote. Bil je preprosto človek, zvest samemu sebi, svojim izbiram, svojim sanjam. In prav zato, ker si nikoli ni domišljal, da je nekaj več, je bil in ostal popolnoma izviren, prepoznaven in nezamenljiv.