Bogdan Borčić (1926–2014) je bil risar, slikar in predvsem eno temeljnih imen slovenske povojne grafike. Rodil se je leta 1926 v Ljubljani, se učil še pri impresionistu Mateju Sternenu in kiparju Francetu Goršetu, pri osemnajstih letih, leta 1944, pa so ga internirali v Dachau. Ta izkušnja je bila konec šestdesetih in tudi kasneje ena od tem njegovega ustvarjanja, a se je ni želel lotiti na »na figurativni način, ker je že Mušič naredil to tako dobro, genialno«. Podiplomski študij slikarstva je opravil pri profesorju Gabrijelu Stupici, v Franciji se je izpopolnjeval v ateljeju grafika Johnnyja Friedlaenderja. Od leta 1969 je poučeval na ALUO, najprej na slikarskem, nato na grafičnem oddelku. Njegov opus je izjemno bogat.
Slika in prostor
Koroška galerija likovnih umetnosti ima obsežno zbirko del Bogdana Borčića, ki so nastala po umetnikovi selitvi v Slovenj Gradec, nekaj jih je del stalne postavitve; ob sedanji obletnici pa so razstavo Slika in prostor pripravili v veliki dvorani. Na njej je kustos zbirke Jernej Kožar predstavil dela velikih formatov, večinoma oljnih slik; nekaj je tudi grafik in objektov.
»V njegovem delu je videti značilno modernistično dilemo upodabljanja, ki se prelevi v čisto dvodimenzionalno površino, iz nje pa se prebije do postmodernizma,« pojasnjuje kustos, ki je razstavo zastavil tridelno: na desni vlada motiv ateljeja, na levi motiv vrat, v sredini pa so »prepletene sekvence«, slike, s katerimi se je Borčić poklonil drugim avtorjem. »Za ta del smo k sodelovanju povabili še druge umetnike, nekatere še živeče, s katerimi je sodeloval,« pojasnjuje Kožar. Z Borčićem tako vstopajo v likovni dialog Rudi Benetik, Gustav Gnamuš, Metka Kavčič, Štefan Marflak, Jure Markota, Luka Popič, Miodrag Mića Popović, Jože Tisnikar ... »Dela drugih avtorjev sem dodajal po občutku, denimo slika deklice Gabrijela Stupice je tu, ker je bil njegov profesor in kasneje dober prijatelj, visi pa ob njegovi abstraktni sliki, na kateri je zaslediti napis »atelje mojega učitelja«.
Ta neposreden vdor imena slike v sredino platna pa se že zdi postmodernistična gesta. »Vsekakor. Za eno izmed slik so Borčića nekateri kritiki celo obdolžili, da kopira Stupico, toda s to razstavo sem hotel pokazati, da nikoli ni šlo za kopiranje, ampak za neko preizkušanje, raziskovanje. Borčićev minimalizem na primer nastane v 90. letih, več kot trideset let za ameriškim in tudi našim, takrat ga je pač začel zanimati; a je v njem redko radikalen, vedno je videti tudi neko prelivanje barve, neke znake ... Trendom ni nikoli sledil, nekatera tuja dognanja je enostavno preizkušal na lastni koži. Tako se je z motivom ateljeja navezal na Stupico, a seveda je že prej obstajal slavni Matissov Rdeči atelje. Atelje je zanimiv motiv, ker je na neki način vedno avtoportret.« In tudi nekakšna pripustitev gledalca v prostor ustvarjanja? »Gotovo tudi to. V tem smislu je tudi Borčićev atelje takšna izkušnja.«
Tudi z izbiro barv nam Borčić priklicuje druge avtorje, Calvina Kleina, pa rdečo Maxa Rothka, ki je prav v zadnjem času velik bum v Franciji. Jernej Kožar razloži, da je umetnik vedno uporabljal ultramarin, ki se mu danes reče international Klein blue: »To barvo je na razstavljeni sliki uporabil tudi Marflak, ki je bil Borčićev učenec in sodelavec. Kar pa zadeva Rothka – Borčićeva slika Rdeča miza je nastala leta 2000, se pravi da ga je začela zanimati veliko kasneje. Zanj je značilno, da najprej raziskuje neki motiv na manjših formatih, potem pa nastane velika slika. Na naslednji iz leta 2005 pa je prilepil še škatlico, s katero se je iz abstrakcije in minimalizma vrnil v prostor. Tik pred smrtjo se je k prostoru povrnil še zadnjič.«
Tudi vrata so motiv, ki se ga je Borčić lotil že v šestdesetih letih na grafikah. Po kustosovem mnenju so del njegovega mediteranskega motivnega sveta, h kateremu se je vrnil konec 90. let in kjer se je spet poigraval z naslovi abstraktnih del, ki jim je dajal konkretna imena: Ribiški portal, Komiška vrata, Rdeča vrata, Plava vrata, Zlata vrata: »Vedno se je poigraval med pravimi vrati, ključavnicami in skulpturami. Humor je morda pri Borčiću bolj pomemben, kot se zdi na pri pogled, tukaj vidimo napis Ceci n'est pas la pipe de René Magritte, se pravi da je v naslovu svojega dela združil ime avtorja in njegove slavne slike To ni pipa, ki je govorila o varljivosti podob. Borčić je tudi sam kadil pipo, nekaj pip pa je vmontiral tudi v svoja dela.«
