S samostojno razstavo, ki so jo v Cankarjevem domu odprli sinoči, predstavljajo svetovno znano avstrijsko umetnico Mario Lassnig (1919–2014), njena dela so danes del zbirk Muzeja moderne umetnosti (MoMa) v New Yorku, dunajske Albertine, muzeja Stedelijk v Amsterdamu. Dvakrat je razstavljala na Documenti v Kasslu, dvakrat zastopala Avstrijo na beneškem bienalu in leta 2013 prejela nagrado za življenjsko delo, zlatega leva. V njenem dolgem življenju je nastal bogat slikarski in risarski opus, zanimala sta jo tudi film, predvsem animirani, in kiparstvo.
»Posamična dela Marie Lassnig smo si Slovenci lahko ogledali na več skupinskih razstavah. Me pa preseneča, da je še vedno zelo malo prisotna v slovenskem kulturnem prostoru, glede na to, da je imela izjemno dolgo in plodovito življenje ter da je po mamini strani tudi slovenskih korenin, s čimer pa se ni nikoli identificirala,« je izpostavila Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma. »Obravnavala je večne tematike umetnosti in življenja, to pa je počela na zelo samosvoj, unikaten in samozavesten način. Njen opus nikoli ni bil prekinjen z umetniškimi krizami, temveč je bil vedno zelo potenten. Zanimala jo je tudi tematika razmerja med moškim in žensko, obravnavana na zelo samosvoj, kritičen, včasih tudi sarkastičen, predvsem pa zelo pogosto humoren način,« je še dejala in ob tem poudarila, da velja za eno prvih žensk v nemško govorečem prostoru, ki so postale profesorice slikarstva na umetniški akademiji, ter da je bila zelo odločen ženski umetniški glas v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja.
Prvič v Sloveniji
Rodila se je na avstrijskem Koroškem, njen celovški atelje pa je bil nekoč shajališče umetnikov in pisateljev, kjer so razpravljali o umetniških tokovih ekspresionizma in nadrealizma. Že v času študija na Dunaju je večkrat potovala v Pariz, nakar se je tja preselila za osem let. Očitno ji je umetniška meka dobro dela, saj se je v slikarstvu in grafiki osvobodila stilističnih omejitev, izpopolnila umetniški koncept in oblikovala lasten vizualni jezik. Pozneje se je preselila v New York, kjer jo je pritegnil film, predvsem animirani. Po vrnitvi na Dunaj je na akademiji poučevala animirani film in ustvarila celo studio za animirani film.
Peter Pakesch, direktor Fundacije Marie Lassnig na Dunaju in sokurator razstave, je dejal, da je njena ustvarjalnost še vedno aktualna, zanjo se navdušujejo zlasti mladi umetniki, da pa jo je treba na novo reflektirati: »Njeno delo dolgo časa ni bilo cenjeno, saj je preizpraševala slikarski medij na način, ki se je zoperstavljal standardom visokega modernizma, in bila zaradi tega nerazumljena. Ljubljanska razstava se osredinja na risarski del njenega opusa, ki pa je zelo pomemben del njene zapuščine in ustvarjen zelo spontano; vnaša tudi neke jezikovne refleksije, besedne igre, duhovitosti.«
Psihološki avtoportreti
Sokuratorica Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa v CD, je dodala, da so razstavo zasnovali kronološko, s čimer »obiskovalca popelje na popotovanje skozi umetničino življenje ter sledi pomembnim ustvarjalnim prelomnicam in krajem, kjer je delovala. Bila je navdihujoča, zlasti v svoji izjemni odkritosti, lahko bi rekli brezsramnosti, ki se zrcali v njenih delih in s katero pogosto neposredno nagovarja gledalca.«
Ustvarila je izjemne psihološko ekspresivne avtoportrete, poznana je tudi po konceptu »body awareness« (zavedanja telesa), ko je z introspektivnim odkrivanjem resnične narave lastnega stanja fizična občutja izražala z uporabo umetniških medijev. Številni avtoportreti pričajo o obliki samoanalize, ki se ji je nadvse občutljiva umetnica nenehno izpostavljala.
Razstavo je oblikovala arhitektka Sara Badovinac, nastala pa je v sodelovanju s Fundacijo Marie Lassnig, Neue Galerie v Gradcu in sixpackfilm ter s podporo Avstrijskega kulturnega foruma Ljubljana.
