Intermedijski umetnici Robertini Šebjanič je uspelo združiti tri strasti – ljubezen do umetnosti, znanosti in tehnologije. Privlači jo predvsem raziskovanje morja, pri čemer že desetletje usmerja svoj pogled onkraj idiličnih plaž in turističnih pamfletov. Ukvarja se namreč s perečimi problematikami morskih krajin, njihovo biološko, (geo)politično in kulturno resničnostjo, ki je rezultat človeškega poseganja. Njene ugotovitve so večkrat srce parajoče, pravi: »Naša interakcija z morjem je večinoma povezana s preživljanjem prostega časa ob morju in v njem. Vse te spremembe, dvigovanje gladine morja, naraščajoča kislost, vplivajo tudi na kvaliteto življenja, saj več kot polovica svetovnega prebivalstva živi ob morju. V zadnjih petdesetih letih je morje postalo globalno industrializirano, povečal se je predvsem promet s tovornimi ladjami, pri čemer se dobrine, ki prehajajo od točke A do točke B, na koncu znajdejo v naših življenjih, od tehnologije do oblačil.« Povečan ladijski promet pomeni več zvočnega onesnaženja, ki moti interakcije morskih organizmov, saj v morju zvok potuje od pet- do sedemkrat močneje, globlje in širše kot v zraku. »Ostanki pesticidov in najrazličnejših kemikalij, snovi, ki jih ljudje zaužijemo, od tablet do legalnih ali ilegalnih drog, plastični ostanki – vse to pristane v rekah in morjih. Določene ravni se da filtrirati, veliko tega pa še vedno gre mimo filtrirnih sistemov in v tem kontekstu govorimo o aquaformiranju, spreminjanju vodnih ekosistemov od znotraj navzven na kemični ravni,« doda Robertina Šebjanič.

V Galeriji Kresija s svojim poetičnim zvočno-vizualnim delom prikazuje zvočnost morja v navpičnem pasu nad in globoko pod gladino ter tako spodbuja k premisleku o spremembah, ki se dogajajo, in o ranljivosti morskih ekosistemov. 1233 metrov je trenutno najgloblja izmerjena točka v Jadranu.

Narava ni katalog na steni

Kot so zapisali v galeriji, je delo nastalo v okviru programa galerije Steklenik zavoda CONA, ki z zvočnimi raziskavami narave in okolja povezuje umetniške in znanstvene prakse ter raziskuje področja bioakustike, zvočne ekologije in zvočne umetnosti. Linija | +1233 m –1233 m temelji na podatkih o temperaturi, slanosti in trdoti voda južnega Jadrana v zadnjih 30 letih, ter meritvah, ki jih je Robertina Šebjanič izvedla v letih 2021 in 2022. Sodelovala je z Inštitutom za morske in obalne raziskave dubrovniške univerze ter strokovnjakinjo za umetno inteligenco Tanjo Minarik. Matjaž Ličer z Nacionalnega inštituta za biologijo je Šebjaničevo in Minarikovo ustrezno opremil, da sta pridobivali informacije iz globin. S sonifikacijo podatkovnih baz različnih kemičnih vplivov na dnevne vertikalne migracije, pridobljenih z različnimi instrumenti daljinskega zaznavanja, in z uporabo lastnih zvočnih posnetkov, pridobljenih pod in nad gladino, umetnica tako razkriva neraziskana sonorična okolja morskih globin.

Avtorica simbolično naslavlja tovrstno gibanje iz ene najglobljih točk v Jadranu, in tako poskuša vsaj malo premakniti meje človeškega razumevanja, empatije in solidarnosti do morskega življenja, ter opomniti na ključnost sobivanja. Robertina Šebjanič še pojasni: »S svojimi projekti si prizadevam raziskati načine, kako bolje videti, slišati in občutiti svet, ki je zunaj našega dosega, kot so območja, ki so nedostopna brez posebne tehnološke opreme, kakor je recimo globina Jadranskega morja. V projektu Linija | +1233 –1233 m skušam te oddaljene krajine približati predvsem z zvokom. Odtisi človekovega delovanja so jasno opazni tudi v obmorskih pasovih, kar se med drugim odraža v povečani kislosti vode, pomanjkanju kisika v vodi in posledičnem izumiranju vrst. Prevečkrat se ukvarjamo z okoljem kot idealizirano predstavo o naravi kot katalogu, ki ga obesimo na stene. Vem, da je problematika kompleksna in zajema veliko vzajemnih sodelovanj ter interdisciplinarnih povezovanj, ampak ravno tovrstno raziskovanje presega individualne interpretacije resničnosti.«