Pariški Nacionalni center za umetnost in kulturo Georgesa Pompidouja, ki se je svojemu dolgemu imenu tudi na tiskanem gradivu odrekel v prid krajši inačici Pompidoujev center, so začeli graditi leta 1972, v času predsednika Georgesa Pompidouja, ki pa njegovega odprtja leta 1977 ni dočakal. Novi center naj bi s svojo arhitekturo odražal nov način umetniške produkcije, z zunanjo ploščadjo pa tudi novo razumevanje demokratičnega javnega prostora. Parižani so ga v nasprotju s turisti sprejeli z veliko skepso. Projekt arhitektov Richarda Rogersa in Renza Piana, ki so ga izbrali med 681 prijavitelji, je namreč odločno posegel v zgodovinski urbani in arhitekturni kontekst ter podobo mestne četrti, nabite z zgodovino, in ju korenito spremenil, saj so v tistem času v bližini razorali park in podrli tudi emblematično pariško tržnico Les Halles; tam so pozneje zgradili banalni nakupovalni center. Čas je Parižanom dal prav: Pompidoujev center je imel zaradi obsežnosti pogosto težave s programskimi sredstvi in je bil bolj atrakcija za množice kot resen ponudnik umetniških dogodkov, nakupovalni center Les Halles pa danes ponuja enako blago kot ljubljanski BTC. Torej neizmerno premalo, da bi se dalo z njim upravičiti uničenje dediščine.
Od Bukarešte do Pariza
Constantin Brancusi (1876–1957) je iz romunske rodne Hobite prišel v Bukarešto na študij kiparstva, ker je neki mecen opazil njegovo rezbarjenje. Nato je odpešačil v München in naprej v Pariz tako kot mnogi drugi iskalci boljšega življenja. Tam je hitro našel kiparsko vesolje in sodeloval z mnogimi kiparji, tudi Augustom Rodinom, ki ga je zapustil, ker »pod velikim drevesom nič ne zraste«. Njegovo uveljavljanje se je vztrajno širilo, tudi onstran luže, a hkrati pogosto burilo »lepe duše«. Leto pred smrtjo je vso svojo zapuščino zapustil francoski državi pod pogojem, da naredi rekonstrukcijo njegovega ateljeja, ki mu je bil hkrati tudi razstavni prostor. Pogosto je bil namreč razočaran nad prostori in načinom razstavljanja svojih del, saj je sam postavitve koncipiral izjemno tehtno. Prva delna rekonstrukcija ateljeja je bila v 60. letih postavljena v Palais de Tokyo, druga, celovita, pa leta 1977, ko je na robu trga pred Pompidoujevim centrom zrasla napol v tla potopljena in za mnoge neopazna zgradba Atelier Brancusi, v kateri je bil razstavljen izbor njegovih del. Tiste, ki so jo opazili, je očarala s svojo minimalistično formo in kiparskimi stvaritvami v njej. Leta 1990 jo je poplavilo, umetnine so premestili v Pompidoujev center. Zdaj je zaprta in čaka prenovo, tako kot tudi Pompidoujev center, ki bo zaprt med letoma 2025 in 2030.
Ob obletnici prihoda
Če obletnic ni, si jih je treba izmisliti: Pompidoujev center je sklenil, da Brancusijeva dela predstavi v svojih razstavnih prostorih v obsegu, kakršnega še ni bilo, povod pa je 120. obletnica kiparjevega prihoda v Pariz. Razstava je seveda čez dan oblegana z dolgo vrsto čakajočih pred vrati, a obisk ob pozni večerni uri omogoča miren vstop in ogled. Postavljena je v najvišjem nadstropju, razdeljena pa je na dva dela: prvi je informativna predstavitev umetnikovega življenja in dela od bukareškega obdobja do smrti s pomočjo dokumentarnega gradiva, fotografij, filmskih posnetkov in pričevanj sodobnikov, v drugem delu je okoli dvesto njegovih umetnin, ki so deloma izposojene tudi od drugod. Nekatere so postavljene ob antična dela, druge ob dela njegovih sodobnikov, kar opazovalca opozarja na pozornost, ki jo je kipar na eni strani gojil do arhetipskosti oblik, na drugi pa na duha časa in umetniško okolje, v katerem je ustvarjal.
V nekaterih delih, kot je Evolucija, nam prikazuje isti motiv, otroško glavo, skozi niz skulptur, od klasične upodobitve do reducirane abstrakcije. Očitna je velika raznorodnost del, od čudovite bronaste Speče muze do Princese, ki je dvignila toliko obrvi, od klečeče deklice (Molitev) do slavnih Ptic in Neskončnega stebra; o postavljanju slednjega je na ogled burleskni filmski posnetek, ki kaže vztrajno, pa četudi sizifovsko gradnjo v nebo.
