Lada Cerar Sedlaček in Sašo Sedlaček sta avtorja igrive in interaktivne razstave. Njen naslov izhaja iz kitajskega pregovora, glavni premislek pa se skriva v tem, kako se danes soočamo z notranjimi in zunanjimi strahovi, v kolikšni meri jim dovolimo, da nam grenijo življenje, sploh tisti, ki jim ne moremo uiti. Če se nekateri še spominjajo časov, ko se v avtu niso peljali pripeti, danes že smučamo s stezniki. V času vojnih, tehnoloških, zdravstvenih, podnebnih, gospodarskih kriz nas je lahko marsičesa strah. Avtorja povesta, da pri tem delita ljudi na tri skupine. Prvi dovolijo, da jih strahovi prežamejo, drugi se z njimi ukvarjajo (temu je posvečena tudi velika industrija), tretji, in ti so ključni, pa strahove namenoma ustvarjajo. Sploh digitalni svet je lahko zaradi svoje dostopnosti učinkovito orožje ustrahovanja. Sašo Sedlaček meni: »Danes smo od strahov že ohromljeni. Dopuščamo, da se nam ugnezdijo, namesto da bi nad njimi prevzeli nadzor. V tem našem korporativnem fevdalizmu so strahovi nekaj zaželenega s strani oblasti. Dober državljan je prestrašen državljan. Je tudi dober potrošnik. Je ta, ki se ne upira, ne sprašuje.«
Ne verjamemo več,
da lahko kaj spremenimo
Strahovi nas potiskajo v udobje, v katerem se nam ni treba spraševati o ničemer. Tako počasi polzimo v blato, a nam je vsaj toplo. Ko pa se v strahove končno zazremo in ne dovolimo, da spletajo svoja gnezda (ali še kaj hujšega) po naših glavah, največkrat niso tako veliki, kot se zdijo. Od tod tudi vizualna podoba razstave, ki želi obiskovalcem olajšati pristop do njihovih lastnih strahov. To počne na prelomu dveh resničnosti – fizične in digitalne, med katerima je ločnica čedalje bolj zabrisana. Danes že lahko rečemo, da živimo v dveh vzporednih svetovih. Po tleh galerije so razporejene QR-kode, s katerimi je skozi zaslone mobilnih telefonov mogoče videti drugi, analognim očem nevidni del razstave.
Obiskovalci so lahko na odprtju na listke napisali, česa se bojijo, in jih prilepili na velik okvir na steni. Med strahovi so bili negotovost, bolezni, slikar Žiga Kariža, pomanjkanje časa, kapitalizem, vsesplošna izguba empatije, podnebne spremembe, neuspeh. »Danes nimamo več utopij. Ne verjamemo, da lahko kaj spremenimo, a v resnici to ne drži, zmeraj lahko kaj spremenimo. Prišli smo do stopnje, ko si sploh ne znamo predstavljati, da ne bi bilo več kapitalističnega sistema. Zgodovina je pokazala, da lahko tudi takšne velike sisteme zrušimo in zgradimo čisto nove,« je prepričana Lada Cerar Sedlaček. Avtorja sta navdih črpala tudi iz obdobja hladne vojne, ko je svet za las oplazila grožnja atomskega spopada. »Kljub temu je ta doba zmogla neko vizijo prihodnosti, ustvarila je utopizem, nove oblike družbe. Barve v razstavi tudi spominjajo na petdeseta, šestdeseta leta. Večji poudarek bi moral biti na pogledu nazaj, da bi lažje prepoznali boljše alternative iz preteklosti in kako bi lahko stvari drugače zapeljali. Prihodnost je zavita v temo, osvetljena je samo preteklost,« še pove Sašo Sedlaček. Razstava bo v galeriji strašila do 11. aprila. V četrtek, 4. aprila, ob 17. uri pripravljajo še vodeni ogled.
