»Obiskala me je teta s Krvavca,« je bil priljubljen izraz med dekleti za navihano sporočanje zadrege fantu, naj se za nekaj dni »ohladi« oziroma naj bo prizanesljiv. Generacijo nazaj se je arhaični govor o menstruaciji glasil: »Gospodična je marod. Mora na bolniški dopust, saj veste, bolna je.« Menstruacija je zadnjih petdeset let v umetnosti kontraverzna tema ustvarjalnih interpretacij, ker o njej še vedno govorimo previdno ali pa je v medicinskem/političnem govoru skrčena na tehnične elemente. Umetnost tako služi razkrivanju tabujev v naši kulturi.
Tako jo interpretira tudi Lea Culetto (1995), akademska slikarka, ki deluje na področju vizualnih umetnosti, s poudarkom na temah feministične umetnosti. Njene ustvarjalne prakse segajo od eksperimentalnih do skrajno minimalističnih del v katerih razkriva prepovedi in predstave o ženskem telesu. Po prvem letu bivanja v ateljeju za mlade umetnice v MGLC Švicariji in s pomočjo kustosov Dušana Dovč in Anje Guid, je mlada umetnica razstavila vertikalno instalacijo – 12 belih obešenih majic daljšega kroja, na katerih je na zadnji strani odtisnjen menstrualni madež in komaj viden napis Marodiranje z razlago arhaičnega izraza.
Instalacija prikazuje majice, kakor da se po pranju sušijo za vsak mesec v letu po ena, pripeta z leseno kljukico na vrvici. Toda spran je le arhaični izraz Marodiranje, ne pa menstrualni madež! Spran napis si lahko razlagamo kot nevidne diskriminatorne diskurze o menstruaciji, ki še vedno nezavedno reproducirajo stereotipe o idealnem in tabuiziranem ženskem telesu. Rdeči madež opozarja na to, da je menstruacija biološko dejstvo (ki pa z rdečo barvo vseeno zbuja nelagodje) in je zato mišljena kot provokacija, s katero naj bi osvobodili v družbi skrito menstrualno kri in ozavestili negativni govor o njej in njenih psiholoških posledicah. Umetnica je v najnovejši instalaciji še radikalizirala individualni izraz, saj ne gre več za menstrualno kri na splošno kot v njenih prejšnjih instalacijah, ampak je to »njena kri«, kar odpira vprašanje o socialni varnosti takega izpostavljanja, kot je zapisala Renata Šribar.
V ciklusu Nadloge v nadlego (2021), ki je še na ogled v Cukrarni v okviru razstave Vračanje pogleda obravnava menstruacijo estetsko – v lično ročno izdelanih tekstilijah. Pod izvezeno obleko se na ekranu nenadoma razlije rdeč potoček v razširjen madež. Zraven je na belem krilu z biserčki in v obliki rdečega prediva simpatično predstavljena »kri«. Lea Culetto je na ta način menstruacijo obravnavala pozitivno – kot zadrego individualne izkušnje (kadar madež pronica skozi obleko) in prikaz naravnega bogastva v človeškem reprodukcijskem toku – menstruacija kot dobrina.
50 let je minilo od kontroverzne fotografije odsluženega tampona Judy Chicago in le počasi se svet umetnosti spreminja, saj je tema menstruacije še vedno na margini. Še leta 2015 je Instagram cenzuriral menstrualni avtoportret v obliki fotografije pesnice Rupi Kaur, ki leži na boku, rdeči madež pa ji pronica skozi hlače. Fotografija Rdeča zastava Judy Chicago se poslej pojavi na vsaki njeni retrospektivi in Kaurjevi se je naposled Instagram opravičil in dovolil objavo.
Lea Culetto se v Marodiranju spretno izogne aktivizmu Rupi Kaur (ta je prepuščen nam v kolikor bomo nosili majico) in se umesti v najboljšo tradicijo feministične umetnosti. Lastno »svežo kri« na majicah posreduje hkrati dobesedno in mataforično, s čemer ji uspe porušiti skrivnost in zasebni pojav narediti viden. Umetnost tega početja je v tem, da kaže alternativni čas, ko menstruacija ne bo več tabu. Do takrat pa smo z nakupom majice in njenim nošenjem vabljeni mi, da sodelujemo v tej aktivistični emancipatorni gesti.
