Iz izjav vodilnih svetovnih galeristov in strokovnih komentarjev v medijih, ki redno spremljajo tržna gibanja, lahko ugotovimo, da številni zbiralci, javne institucije in zasebne fondacije vse manj kupujejo likovne stvaritve za svoje zbirke v galerijah in raje uresničujejo svoje zbirateljske vzgibe na prestižnih sejemskih prireditvah in v elitnih avkcijskih hišah. Galeristi so se hitro prilagodili temu trendu, zato skrbno izbirajo dela za sejemske predstavitve in se osredotočajo predvsem na umetnike, ki so se v razmerjih med ponudbo in povpraševanjem že visoko uvrstili.
Glede na visoke cene najema razstavnega prostora ter druge stroške (transport, zavarovalnine, namestitev in plačilo osebja...) ni težko izračunati, da je udeležba na prireditvi, kakršen je Art Basel (kakor tudi pariški FIAC, madridski ARCO ali londonski Frieze) vse bolj privilegij finančno močnih umetnostnih trgovcev, ki lahko ponudijo dela, ocenjena na več sto tisoč ali celo več milijonov evrov oziroma ameriških dolarjev ali švicarskih frankov. Zelo bogati posamezniki ter tiste institucije, ki imajo na voljo visoke zneske za dopolnjevanja svojih zbirk, skoraj brez pomislekov plačujejo zahtevane cene, pogosto samo zaradi prestiža ali naložbe, veliko redkeje pa zaradi resnične naklonjenosti umetniškemu ustvarjanju.
Milijonske kupčije
Zelo visoke cene posameznih del posameznih avtorjev so seveda le ena stran medalje: tako na sejmih kot na dražbah imajo namreč protiutež v povsem sprejemljivih, tudi tistim s tanjšimi denarnicami dostopnih umetninah zlasti mlajših, še ne razvpitih ustvarjalcev, ki pa zategadelj niso manj kvalitetni od svojih slavnejših kolegov in kolegic. Podatki o uspešnih prodajah na zadnjem Art Baslu nazorno potrjujejo to dejstvo: nek evropski zbiralec je galeriji Hauser & Wirth odštel 40 milijonov dolarjev za mogočno jekleno skulpturo francosko-ameriške kiparke Louise Bourgeois (1911-2010) iz leta 1996 z naslovom Spider (Pajek). Kupčija je bila dogovorjena vnaprej, saj je kupec umetnino rezerviral že ob njeni predstavitvi na razstavi, s katero je galerija odprla svojo novo podružnico v Monacu. Avtoričine železne skulpture so unikatne, medtem ko so bronaste najpogosteje v šestih odlitkih in posledično je njihova cena precej nižja.
Med slikarkami pa je izstopala abstraktna ekspresionistka Joan Mitchell (1925-1992), za katere sliko Bergérie iz 1961-62 je galerija Pace na predotvoritvi za VIP goste iztržila 16,5 milijona dolarjev. V približno istem času (1962) je nastalo tudi pozno delo Miltona Averyja (1885-1965) Kopalka v bikiniju, ki jo je bruseljski galerist Xavier Hufkens (skupa z londonsko galerijo Victoria Miro napoveduje razstavo umetnikove zapuščine) prodal za 2,5 milijona dolarjev. Dokaj obsežen je bil tudi segment realiziranih prodaj v razponu od 100.000 do milijona (na primer, korejska umetnika Park Seo Bo in Ha Chong-Hyun pri galeriji Kukje iz Seula ter Yee I-Lann z instalacijo več pomensko intrigantnih tapiserij v sekciji Unlimited, kamor jo je umestila galerija Silveriens iz Manile). Pariška galerija Kamel Mennour je pohitela s predstavitvijo fotografinje Zineb Sedire, ki letos zastopa Francijo na beneškem bienalu – njen light box (eden od treh primerkov) Dreams have no titles je bil prodan za 80.000 evrov.
In nazadnje se velja ozreti še k spodnjemu cenovnem razredu, k ponudbi za manj od 10.000 evrov: tu najdemo, med drugim, dela na papirju Pélagie Gbaguidi (švicarski zasebni zbiralec je za eno odštel 3.000 evrov, drugo pa je za 5.000 evrov odšlo v neko kanadsko zbirko) in Grace Schwindt za 4.000 evrov, medtem ko je bila bronasta skulptura iste avtorice za 8.000 evrov zanimiva za ameriškega zbiralca.
Na podobne, včasih osupljivo iracionalne skrajnosti, naletimo tudi pri nekaterih avkcijskih ponudbah. Tako je na zadnji junijski dan potekalo pet bolj ali manj tematsko zaokroženih dražb pri eni najuglednejših nemških avkcijskih hiš, münchenskem Hamplu. V katalogu zadnje, sicer po ponujenih artefaktih najbolj heterogene, je bila med drugim na dražbenem seznamu zelo lepa in za avtorja značilna krajinska upodobitev – podpisal jo je namreč Claude Lorrain, ob Watteauju, Fragonardu in Boucheru eden najvidnejših francoskih baročnih umetnikov, njena izklicna cena pa je bila borih 1.600 evrov, vendar ni našla interesenta, ki bi ponudil več. Sledila ji je slika neznanega italijanskega mojstra iz 17. stoletja z izklicno ceno 1.500 evrov in v trenutku se je našlo kakega pol ducata umetnostnih navdušencev, ki so licitirali bodisi v dvorani, bodisi po telefonski zvezi, tako da je dražiteljevo kladivce padlo pri 90.000 evrih (ki jim je treba dodati še približno 20 odstotkov za dražbino in druge dajatve).
Igro vodijo najmočnejši
Po pandemijski cezuri, ko so tako sejmi kot dražbe potekali le virtualno, je neposredno soočanje občinstva z umetniškimi deli znova potrdilo, kako pomembno je empirično doživetje likovne formulacije in njene aure. Zato se nemalo galeristov na sejmih odloča za predstavitve enega samega umetnika, da s postavitvijo njegovih del opozori na specifičnost in relevantnost kontinuitete osebnega diskurza, ki se med skupinskimi nastopi marsikdaj izgubi.
V obdobju, ko v umetnosti ni neke prevladujoče slogovne usmeritve, gibanja ali šole, ki bi povzemale duh časa ter postavljale norme, po katerih bi bilo moč ugotoviti, kaj je res kakovostno in kaj manj, so seveda v prvem planu avtorji, za katere so veliki zbiralci in institucije z znatnimi sredstvi za odkupe pripravljeni plačati najvišje cene. Analogija s svetovno politiko in ekonomijo se ponuja tako rekoč sama po sebi: igro vodijo najmočnejši, ki imajo v rokah škarje in platno, vsi drugi so v tem plesu hlepenja po prestižu in prevladi zgolj statisti, ki se morajo zadovoljiti z drobtinicami z bogato obložene mize. Nekatera kulturna okolja, na primer, slovensko, pa še do teh drobtinic ne morejo priti, a vzroki za to bi morali biti predmet posebne obravnave.
