V Ljubljanski galeriji Bažato je to poletje na ogled razstava slik, skulptur in fotografij umetnikov različnih generacij, ki jih galerija zastopa in so zgled klasične likovne produkcije, nadgrajene s kritičnim mišljenjem. Tematska razstava Čas na poti predstavlja novejšo produkcijo umetnikov po sprejemljivih cenah in pripravlja teren za posamezne predstavitve uveljavljenih in manj uveljavljenih imen slovenske in hrvaške likovne scene. Slovenija in Hrvaška vlečeta zapuščino socializma, v katerem imajo umetnine neopredeljen status, saj je bila ideja kulture v prejšnji državi precej drugačna. Galerije v teh državah zelo težko obstanejo in umetniki ne bi preživeli brez državne podpore in občin. Te pomagajo pri produkciji del in podpirajo predstavitve na mednarodnih sejmih. Trg umetnin se pri nas le počasi ureja, tako da umetnike še vedno zastopa več galerij, kupci pa poskušajo pridobiti dela neposredno od umetnikov. Vendar galerija Bažato udejanja vizijo posebne promocije za umetnike v enkratnem paviljonu Severjevega kompleksa Astra za Bežigradom, ki deluje kot nekakšen odvod Hiše umetnikov Bažato na Humu v Goriških brdih.
Tokratna razstava se sooča in izraža umetnikovo udejanjanje v in s fenomenom časa. Čas lahko zadeva vsebino umetnine, torej čas dogajanja, ki se v abstraktnem delu lahko razteza v neskončnost. Čas je lahko upodobljen kot zamrznjeni raztezajoči se zgodovinski trenutek v naši civilizaciji z vrhunsko kritično noto (Uroš Weinberger), lahko ga določajo neki trenutki tranzicije v življenju ženske, ki so nekoliko premalo definirani (Ana Sluga). Barnett Newman je svoje zip-e koncipiral skozi judovsko interpretacijo geneze, zato podobni odvodi delujejo dekorativno, čeprav v izvedbi inovativno (Jelka Flis). Čas je lahko kozmični, kot ga vidimo v izjemnem »lunarnem« diptihu (Milan Erič), in lahko je apokaliptični, posmrtni in futuristični v čudovitih poetičnih lomih svetlobe (Jurij Kobal) ali opazujemo narativni čas z zadovoljivo skrivnostno noto (Milan Pajk), morda gre za čas umetne inteligence, ki se razteza v praznino in ponuja izjemne prostorske izkušnje (Robert Černelč), ali je kar konkretni odziv na čas korone v neusklajenih, a inovativnih formalnih bravurah (Ivo Prančič); lahko traja v dialogu strasti in zrele umirjenosti v vrhunski kontinuiteti barvnega razmišljanja (Gustav Gnamuš), čas se lahko prikaže in zaustavi kot spomin in njegova obdelava, ki pa mu manjka žara (Andrej Brumen Čop), ali pa traja, dokler se vanj vpisuje subjekt v solidno izvedeni risbi (Herman Gvardjančič), lahko je navidezna linearna kontinuiteta, saj se vedno prikaže zgolj v sedanjem trenutku v vedno izzivalnih izvedbah (Oto Rimele) ali pa se razteza v vrhunski naraciji trenutka, v katerega je vpisana zgodovina subjekta (Jane Štravs); lahko je čas, ki se izteka, ker smo minljivi, egoistični in nezavedni v solidni figuralni izvedbi (Robert Šimrak) ali pa živimo v sočasnosti vzporednih svetov, ki so premalo strukturirani (Marjan Gumilar). Čas in prostor sta neločljiva in včasih kažeta človeško komedijo in izrazni sarkazem v sijajni kritični noti brez običajne figuralike (Mirko Bratuša), in lahko je čas zgolj nakazan kakor v perinatalnem obdobju v še neizdelanem izrazu (Maruša Meglič), včasih se spet pokaže sekvenčno v nekaj barvnih vzgibih in pripogibih, ki nikoli ne razočarajo (Borut Popenko) ali se čas in podoba zlagoma odpirata skozi gledanje v manj prepričljivih izvedbah (Nika Zupančič) in nenazadnje je čas lahko izključujoč moteči dejavnik v času hitenja, a tokrat v nekoliko prisiljeni izvedbi (Mitja Ficko). In nenazadnje obstaja čas le v sliki, ki se razteza skozi poteze čopiča do skulpturalne forme in ta se povratno razgrajuje, kakor perpetuum mobile v čudoviti slikarski maniri (Robert Lozar).
Razstava Čas na poti ponuja prerez slovenske in hrvaške vrhunske likovne in fotografske ustvarjalnosti, ki pa seveda niha v kakovosti, kar je verjetno tudi posledica neurejenosti trga. Galerija lahko skrbi za promocijo, ne more pa živeti umetnikov, zato tudi nima dostopa do njihovih najboljših del, ki so razpršena po galerijah, ateljejih in še kje. Vendar pa se zdi, da je galerija Bažato formula za trajnostni uspeh, ker deluje kakor institucija z vizijo skupnega kulturnega prostora s posebnim čutom za umetnike in ponuja dela po sprejemljivih in transparentnih cenah.
