V dotični seriji se umetnica kljub močnim krajinarskim asociativnim elementom ponovno giblje znotraj modernističnega jezika v polju abstraktnega slikarstva, problemsko pa še vedno ostaja pri raziskovanju dveh elementarnih slikarskih problemov, to je problema prostora in problema svetlobe. Po besedah kustosa Gorana Milovanovića so avtoričine kompozicije »premišljene poteze, ki vibrirajo v prostoru, v barvnih tonažah in vzporednicah vzpostavljajo prostorsko poglabljanje, v transparentnosti materiala ter senzibilnosti senc in barv kreirajo volumen prostora«. Pri tem imata ključni pomen inherentna svetloba v umetninah samih kot tudi dodana svetloba v dialogu z naslikano površino in nosilci. »Reducirana minimalistična črta (ki vedno znova poudarja praznino nosilca) in sled lazurnih barvnih plastenj v avtoričinih razstavljenih delih nas močno spominja tudi na tehniko vzhodnjaškega slikarstva sumi-e, pri katerem je bistvo pristopa v potezi, ki je vedno enkratna, brez kasnejših intervencij, zato je po tradiciji zenovske filozofije intuitivna in nepovratna.«
Milena Gregorčič je diplomirala leta 1976 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za slikarstvo. Podiplomski študij je nadaljevala na isti akademiji na specialki za grafiko pri profesorju Marjanu Pogačniku in Zvestu Apolloniju, kjer je leta 1978 magistrirala. Od leta 1976 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Imela je več kot 60 samostojnih razstav, sodelovala na več kot 300 skupinskih razstavah, za svoje delo pa je prejela 19 nagrad in priznanj. nr