V enem izmed videov na razstavi umetnice Vesne Perunović je videti žensko, ki po lestvi spleza do roba visokega, poraščenega zidu in gleda na ono stran. Nenadoma se nagne čez, slišati je, da je omahnila na drugo stran. Ta metaforična podoba nemudoma prikliče posnetke prebegov čez berlinski zid. V drugem videu koraka skozi pusto krajino, privezana na dolg, raztegljiv trak, pripet na nevidno izhodišče. Perunovićeva nam na sto načinov govori o ambivalentnem pojmu doma, o njegovi izgubi, pobegu, zamenjavi, začasnosti, krhkosti, torej o tistem, kar zaznamuje in tudi zamaje eksistenco na neštete načine. Razstava je pregled njenega dela minulih 25 let, prve četrtine 21. stoletja, ki je gotovo zelo drugačno od tistega, kot smo si ga predstavljali na njegovem začetku.
