Lahko praznina, ki so jo ustvarili pretekli (politični) neuspehi, služi kot prst za gojenje različnih odnosov, osnovanih na solidarnosti, prijateljstvu in intimnosti? To je nekakšno naslovno vprašanje grafičnega dogodka z bogato zgodovino in zelo raznolikimi izvedbami, ki ga letos kurira Latvijka Inga Lace. Umetniški vodja je ganski vizualni umetnik Ibrahim Mahama, ki je v intervjuju zastavil še vprašanje, »kako lahko na novo izumimo umetnost, ne pa da jo zgolj reproduciramo, in kakšen je pravzaprav njen namen«. Razstava tako odpira družbena kot inherentno umetnostna vprašanja, na ogled pa ponuja izredno raznolika dela številnih zvrsti, ki pa se, kot meni Mahama »povezujejo tudi v neko celoto, kolikor naslavljajo teme potencialnosti, solidarnosti, starih prijateljstev ter prihodnosti«.

Ob včerajšnjem obisku sedeža bienala in osrednjega razstavišča, Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Tivoliju, so umetniki še urejali vsak svoj prostor, a so si res v znamenju solidarnosti vzeli čas še za nadležno sedmo silo.

Abed Al Kadir nam je tako povedal, da je tudi temo prijateljstva uresničil dobesedno: »To sobo sem zastavil kot pogovor med mano in sudanskim umetnikom, ki živi v New Yorku, Mohammadom Omarjem Khalilom, ki je na tem bienalu nastopil točno pred 50 leti. Skupaj delava že dvajset let, najprej sem bil njegov kurator, potem sva sodelovala kot umetnika in je nedvomno vplival na moje grafično delo. Lani sem naredil tudi svoje prve jedkanice, ki so moj hommage najinemu prijateljstvu, pa tudi maroškemu bienalu Asilah, ki je Khalilov drugi dom. Mohammad mi je povedal, da ga figovo drevo v Asilahu vedno spomni na dom v Kartumu, in točno to se dogaja tudi meni: figovec me spomni na rodni Bejrut, ki sem ga kot otrok zaradi vojne zapustil. Zato sem na steno naslikal to drevo.«

Tudi nigerijska umetnica Temitayo Ogunbiyi se predstavlja z instalacijo, ki se posveča njenemu predhodniku Brucu Onobrakpeyi, enemu najpomembnejših nigerijskih modernistov, ki se je veliko posvečal grafiki: »Poznava se že nekaj časa, a že kot otrok sem bila očarana nad njegovim delom in ambientom, v katerem je delal. Zato sem se odločila razstaviti te njegove stare tiskarske stroje, ob katere sem umestila svoje grafike in fotografije.«

Ganka Tracy Naa Koshie Thompson je v nekem drugem kozmosu: iz zažganih ostankov hrane izdeluje skulpture, na videih pa predstavlja z mikroskopom posneto dogajanje procesov, ki se dogajajo v tej hrani. V Švicariji pa je svoje futuristično mesto (zaskrbljeno? – člani žirije so že krožili) opazovala Lara Žagar: »Hotela sem prikazati nasprotje med živimi organizmi – v steklenici so alge, ki se samooskrbujejo in rastejo brez posegov – in habitatom za ljudi, ki pa je nadziran z urbanizmom.«