Arheologinja Petra Brodar iz pedagoške službe v Narodnem muzeju Slovenije (NMS) je kot muzejska animatorka vez med kustosi in obiskovalci, predvsem mladimi. Artefakte in ponazoritve naše preteklosti povzame v vsebinsko privlačna vodenja po arheoloških zbirkah, vodi tudi ustvarjalne delavnice in posebej bdi nad Arheološkim abonmajem, ki je poleg Umetnostnozgodovinskega abonmaja del Muzejskega abonmaja za izbirčne. Ta je namenjen najstnikom, kot prostočasna dejavnost - tistim, ki bodo nekoč verjetno arheologi, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji.
Najstniki so zahtevna publika. Kako jih je v digitalno-vizualni dobi sploh mogoče pritegniti z muzejskimi vsebinami?
Za otroke smo imeli vedno zanimive programe, dijaki pa so bili malce bolj zapostavljena ciljna skupina. Imamo seveda vodstva zanje, nismo pa imeli programov, v katere bi se lahko vključevali v svojem prostem času in ki bi si jih izbrali sami. Temu je od letošnje jeseni namenjen »Muzejski abonma za izbirčne«, dijaki pa lahko obisk muzeja uveljavljajo tudi kot ure obveznih izbirnih vsebin v šoli.
Seveda ne moremo tekmovati z raznimi aplikacijami in prenosnimi tablicami, toliko informacij je danes dostopnih na spletu. Dijaki, ki se prijavijo v ta abonma, so intelektualci, njih arheološke in umetnostnozgodovinske teme dejansko zanimajo. In ko pridejo v muzej, se družijo, to je potem zanje tista drugačna izkušnja, ki je bolj »3D«, bolj v živo. Več profesoric me je opozorilo, da so dijaki po socialni izolaciji zaradi korona ukrepov postali večji individualisti, bolj introvertirani - in so podvomile, da mi jih bo v okviru abonmaja uspelo povezat. Pa je šlo.
Izbrani naslovi predavanj zvenijo obetavno, na prvem v septembru ste se pogovarjali o starodavnih umetnikih in opojnih substancah.
Vsekakor moramo dijake pritegniti z vznemirljivimi naslovi, in začeli smo drzno (smeh). Predstavila sem različne teorije, ki so v preteklosti in nekatere še zdaj veljajo za razlago paleolitske stenske umetnosti. Ena od teh teorij je nevrološki interpretativni model, utemeljil jo je južnoafriški arheolog David Lewis-Williams. Pravi, da so starodavni umetniki vstopali globoko v jame, kjer so padli trans. V tem halucinogenem stanju naj bi na stenah najprej videli pike, vijuge in črte, ki so se spreminjale, združevale in preoblikovale, kar bi se dalo razložiti z entoptičnimi pojavi, ki jih proizvajajo naši možgani. Kar so videli v realnem življenju, so videli tudi v spremenjenem stanju zavesti - in zato so potem slikali na stene, recimo bizone, konje in druge živali in pojave. Jamske slikarije so morda naslikali v transu, morda pa so jih samo videli s pomočjo spremenjenega stanja zavesti in so jih šele nato naslikali po spominu.
V trans so padali zaradi fizičnih stimulacij, recimo bolečine, ponavljajočih gibov, mraza; lahko je šlo za deprivacijo čutov, ki jo povzroči popolna tema v jami ali pomanjkanje kisika; lahko pa so bile tudi droge. Lewis-Williams je svoje teorije gradil, ko je proučeval ljudstvo San, poznano tudi pod imenom Bušmani, ki izvajajo šamanske obrede, kjer padejo v trans. Šamanske obrede še danes poznajo v Afriki, Sibiriji, Južni Ameriki in ponekod drugod, tukaj se arheologi navezujemo na etnološke študije.
Dejansko so samo v enem španskem spodmolu, Selva Pascuala, našli stenske poslikave, kjer so morda upodobljene halucigene gobice. Sicer gre za slikarije iz obdobja pred 6.000 leti in so precej mlajše kot slavne paleolitske umetnine iz jam Altamira in Lascaux, ki so vsaj še enkrat starejše. Ali so dejansko naslikane te gobice, sem pustila v presojo dijakom. Na prazgodovinskih najdiščih po svetu sicer niso našli sledi, ki bi neposredno pričale o drogah in njihovem uživanju. Vedno smo na zelo spolzkem področju, ko govorimo o tako oddaljeni preteklosti. Dlje v preteklost gremo, bolj govorimo samo o teorijah.
So tudi v jamah na našem ozemlju na stenah umetnine?
Pri nas na najdiščih v Sloveniji ni stenske paleolitske umetnosti, smo pa na razstavo recimo dodali pigment okro, ki kaže na to, da so le morda tudi na tem območju umetniško ustvarjali. Zraven je razstavljen še obroček iz Babje jame v Domžalah, ki nedvomno je umetniški predmet. Paleolitsko stensko umetnost pa povezujemo predvsem z bogatimi najdišči v Franciji, Španiji, ter ponekod drugod po Evropi in svetu.
Muzejski predmeti nujno potrebujejo zraven še neko zgodbico, da pritegnejo?
Za mlade je pomembno izkustvo, to šteje; zato jim recimo omogočamo, da potežkajo repliko srednjeveškega meča, omogočamo jim tudi interaktivna in veččutna vodstva po razstavi, poduhajo lahko začimbe, ki so jih uporabljali v starem Rimu, lahko sodelujejo pri ustvarjalnih delavnicah, ki jih ves čas posodabljamo. V zadnjem času razmišljamo recimo o eksperimentalni arheologiji, kamor smo pritegnili naše konservatorje, ki imajo že nekaj izkušenj s tega področja. Recimo Igor Ravbar je z mladimi že izdelal repliko deblaka. Zato smo našo doživljajsko-ustvarjalno delavnico Jamski ljudje in piščal posodobili tako, da si otroci izdelajo amulet za srečo po vzoru tistega iz Babje jame. Posodobili smo tudi sobotne delavnice, nekoč znane kot Arheozabava; niso več namenjene le otrokom, temveč družinam. Velik uspeh je imel recimo program Z lučkami po muzeju mojih predhodnic Alje Vute in Petre Bolhe. Vodnica se je oblekla v magično muzejsko vilo, luči so se ugasnile, družine pa so dobile baterijo, in skupaj so potem iskali skrite predmete po muzeju. Nedavno smo na občasni razstavi Zlata sled imeli podoben program Z lučkami po zlati sledi. Bila sem v vlogi detektivke, skupaj smo iskali zaklad, vmes pa nas je »preganjal« tudi varnostnik.
Če sodelujejo vsi čuti, si mladi izkušnjo nedvomno bolj zapomnijo, ta pa je zanje dodana vrednost, ki je v šoli ne doživijo. Septembra je bilo v okviru umetnostnozgodovinskega abonmaja na Metelkovi predavanje Odnos do telesa od srednjega veka do danes sodelavk dr. Zore Žbontar in Renny Rovšnik. Predstavili sta nekaj predmetov iz naših zbirk, namenjenih za osebno nego, higieno, ter slike, ki pričujejo o nekdanji modi. Razprava je kar hitro nanesla tudi na pravice žensk do svojega telesa, do splava, do lepotnih idealov. Dekleta, ki so se udeležile vodenja, so prišla iz različnih šol in okolij, in so potem z nami delila tudi svoje mnenje o teh temah. To je bil tudi naš namen. Se pravi, da so prišle v muzej, da so se tu počutile varne, da so se med seboj povezale. O modi je tekla beseda tudi na abonmajskem srečanju prejšnji teden z ddr. Matejo Kos, v. d. direktorice NMS.
Muzejske animatorke morate biti tudi nekoliko psihologinje, ko mlade vodite skozi te pogovore?
V bistvu da, gre za podporo, da se torej pri nas počutijo varne in da izražajo svoje mnenje. Muzej se ne sme otepat vzgojne vloge, dijaki pa so nenazadnje zelo hvaležna publika. Vsekakor se je treba znati v mlade obiskovalce vživeti; opaziti je treba, če so zelo utrujeni, če so prišli v muzej samo zaradi šolske obveznosti in jih torej vodenje sploh ne zanima. Sploh ti slednji so mi v izziv, kako jih vendarle motivirati. Nekateri seveda pridejo že izrazito radovedni, lahko vedo več kot jaz in mi to tudi povedo (smeh), nekatere pač svojega nenavdušenja niti ne skrivajo. Zatorej četudi se dijakom zdi obisk muzeja »čisto brez veze«, želimo, da ko ga zapustijo, vseeno odidejo z dobrimi občutki. Za to poskrbimo s humorjem in osebnim pristopom, recimo jih povprašamo, če so O. K. Skratka damo jim neko vrednost.
Ste kot arheologija kdaj tudi žličkali na terenu?
Seveda, dostikrat, predvsem v času študija. Vendar otroke zdaj vzgajamo, da nam ne smejo reči žličkarji, ker dejansko ne uporabljamo žličk. Dejansko so povsem neuporabne. Arheologi se običajno že v času študija usmerijo eni bolj za teren, drugi bolj za muzejsko, pedagoško dejavnost. V NMS sem začela z vodstvi po razstavah leta 2013, torej še v študentskih letih, in potem sem v tem muzeju kar nekako ostala.
Menda vas še posebej pritegne vse, kar se sveti?
Ja, res je, v svoji predstavitvi na spletni strani muzeja sem dejala, da me navdušuje zlat in srebrn barbarski nakit. V to sem se usmerila v diplomski nalogi, natančneje v čas preseljevanja ljudstev, ko so k nam prišli Goti, Langobardi. V muzeju imamo veliko dragocenega zlatega nakita z grobišča Lajh v Kranju, sama pa sem pisala o najdbah z najdišča Sv. Lambert pri Pristavi nad Stično. Zdaj je tam cerkvica, včasih pa poznoantična naselbina, kamor so se Romani - to so večinoma romanizirani staroselci - po razpadu Rimskega imperija umaknili. Danes je treba to naselbino iskati, da se jo najde, je pa nad cesto, ki povezuje Zasavje s Stično. Očitno so vedeli za to naselbino, ker imamo od tam kar dosti barbarskih najdb. To je bil divji čas od 5. do 7. stoletja, ko je stara rimska civilizacija propadala, v naše konce pa so naselbinske spremembe prinesle nove kulturne vplive. Denimo za Vzhodne Gotinje je bila značilna določena moda - velike pasne spone, katere poznajo tudi v drugje v Evropi pod imenom »tip Kranj«, torej po našem Kranju, ali pa ločne fibule za spenjanje tunik, ki so zelo značilen barbarski nakit, ki pa ni bil del rimske mode. Pozneje so si Romanke kupile kakšno takšno fibulo, ki jim je bila všeč, saj so jih nekaj našli v njihovih grobovih. Moda se je torej tudi nekoliko »barbarizirala«.
Šlo je za etnično zelo pisano obdobje, tudi zelo zahtevno za preučevanje, saj je bil nek predmet lahko od kogar koli, ki je pač pripotoval mimo. Večina barbarov je želela v Italijo, kar lahko nekoliko primerjamo tudi z današnjimi migracijami. Italija je bila nekakšna obljubljena dežela, kjer so bili pogoji za življenje precej boljši, kot v njihovih matičnih domovinah. Preseljevanja ljudstev so večina sprožili Huni; nekateri so se umikali pred njimi, nekateri so se pridružili njihovi vojski, in ti tokovi so šli skozi naše območje. Prek Alp na severu ni šlo, šlo pa je mimo Nanosa, Vipave proti morju - kot nekakšna avtocesta.
