Na prvi pogled je slika dokaj nenavadna za avtorja, ki se je v preteklosti v domačem in mednarodnem prostoru proslavil predvsem kot ustvarjalec gibljivih slik in večmedijskih projektov. A umetnik odvrne, da ne vidi razlik med enim in drugim medijem: »Pomembno je le, kako uporabljam orodja. Lovci zablod zaradi svoje pozicije v javnem prostoru, razsežnih dimenzij in dreves silijo opazovalca v premikanje. Sestavljanje zgodb z njene površine postane izkušnja, ki prepleta arhitekturo s filmom, slikarsko platno s snemalno knjigo in scenografijo z instalacijo. Tokrat sem kot avtor, kljub računalniški obdelavi, najprej slikar in šele nato režiser, videast ali interdisciplinarni umetnik.«
Motnje kot del programa
Miha Vipotnik je v 70. letih študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ob koncu študija pa se je začel zanimati za elektronsko sliko, zato je na tedanji RTV Ljubljana honorarno delal pri oblikovanju TV-uvodnikov. Obenem si je priboril možnost eksperimentiranja v televizijskih studiih v sodelovanju z izkušenimi inženirji in ustvaril Videografike (1975), študijske osciloskopske slike. Leta 1979 je objavil diplomsko delo Videogram 4 (1976–1979), ki je bilo predvajano v rednem programu televizije. To je prvi eksperimentalni program ljubljanske televizije, ki je pred začetkom predvajanja gledalce opozarjala, da »so motnje v zvoku in sliki del programa in naj ne spreminjajo nastavitve sprejemnika«. Videogram 4 je bilo pravzaprav celostno umetniško delo, performans ter sočasna intervencija v posredovane podobe, ki je skozi neartikulirano izražanje treh igralcev obravnavalo splet socialnih situacij v informacijskem okolju televizije.
Tako je postal eden vodilnih akterjev na hitro razvijajoči se domači video sceni. Delo na televiziji je nadaljeval, četudi je postajal vse bolj nezadovoljen nad odnosom programskih vodij do eksperimentalnih vsebin. Kljub pogosti ozkoglednosti odgovornih pa so v 80. letih jugoslovanski video umetniki pogosto sodelovali z republiškimi televizijami, med katerimi je izstopala beograjska oddaja TV Galerija kot platforma za produkcijo in predstavljanje umetniških vsebin znotraj televizijskega programa – in to v najbolj gledanih terminih. V preteklih 25 letih pa se je situacija na tem področju povsem zasukala, saj so se izobraževalne in eksperimentalne vsebine umaknile neizmernemu populizmu množičnih medijev, zlasti televizije.
Videastičen razcvet
Vipotnik pa je bil idealist in aktivist. Leta 1983 je zasnoval in vodil izvedbo mednarodnega festivala Video CD, ki je v bienalni izvedbi štirikrat zasedel prostore Cankarjevega doma. Prireditev je bliskovito postala širše prepoznavna, tudi na račun specifičnega programa, ki ni bil usmerjen zgolj v predstavljanje videov, pač pa je omogočal produkcijo novih del v sodelovanju s profesionalnimi televizijskimi ekipami. Skoraj vse jugoslovanske republiške televizije so v Ljubljano poslale ekipe, medtem ko so bili v Cankarjevem domu postavljeni začasni studii, opremljeni z najsodobnejšo opremo, donacijo sponzorjev.
»Takšnih pogojev videasti po svetu preprosto niso imeli nikjer,« pravi Vipotnik, ki je želel v prostorih Cankarjevega doma postaviti stalni studio za eksperimentalno video produkcijo. Podobno kot poprej na televiziji dolgoročno sodelovanje ni uspelo. Malce razočaran je leta 1987 odšel v Kalifornijo, kjer je prejel Fulbrightovo štipendijo za študij na inštitutu CalArts, in nadaljnjih trinajst let je ostal v ZDA, kjer je deloval v številnih galerijah, inštitutih in televizijah. S HI8 kamero je ustvarjal nizkoproračunske videe, ter več let delal na kompleksnem videu Path of Crazy Wisdom (1993), ki odlično povzame delovanje v novem kulturnem okolju.
Od vrnitve v Ljubljano leta 2000 deluje kot svobodnjak, razpet med različne dejavnosti: pedagoško, organizatorsko in ustvarjalno. Od leta 2001 je na poti med Ljubljano in Bejrutom, kjer je gostujoči profesor na umetniškem oddelku univerze USEK. »Pedagoško delo in umetniško ustvarjanje je nerazdružljivo,« pripomni Vipotnik, »kot pedagog posredujem vse svoje življenjske in strokovne izkušnje najraje skozi konkretne projekte. Nič od tega ne sme biti cehovsko svetega in skritega.«
Fasada s podobo
V preteklih nekaj letih se je njegov avtorski izraz izrazito razširil na področja kompleksnih prostorskih instalacij, ki izzivajo gledalčevo percepcijo videnega. In monumentalna fasadna slika zidu SNG Drame je logično nadaljevanje kontinuirane prakse ubadanja s preteklostjo, s konstrukcijo mitov ter z vlogo umetnosti v teh procesih.
Avtor pojasni, da je »slika Lovci zablod nastala kot naročilo za zapolnitev prostora, kjer so običajno umeščeni črno-beli portreti igralcev. Igor Samobor, direktor SNG Drama, se je odločil za drznejšo rešitev po vzoru mojih fasadnih slik, ki so pred leti prekrivale celjski dvorec in Friderikov stolp na gradu v Celju, kjer zgradba postane nosilec in obraz likovne podobe. Tokrat sem se lotil gledališča in dramaturškega zapleta s slovenskimi panjskimi končnicami in Brueglovimi slepci.«
Ob tem tudi navrže, da gledališče že od antike naprej vedno govori grozljivo resnico o življenju. Ta resnica pa je vselej večplastna in neoprijemljiva. In prav takšna so tudi Vipotnikova dela, ki opazovalca v svoji kompleksnosti običajno silijo k razmišljanju.
