Še zlasti, če jo vidimo in razumemo z varne daljave. Rabih Mroué se med umetniško elito ni prebil zaradi svojega libanonskega rodu in dejstva, da je bila njegova država kar petnajst let zvita v krč državljanske vojne. Njegova avtorska praksa je preveč neoprijemljiva, ambivalentna in razmišljujoča, da bi lahko bila na prvo žogo spektakelska ali celo uporabljena kot propaganda. Mroué je študiral v Bejrutu v času vojne, takoj po njej leta 1990 pa je začel aktivno delovati na področju gledališča, nato pa tudi filma in vizualnih umetnosti. V 90. letih je obveljal za reformatorja domačega sodobnega teatra, v katerega je v kombinaciji z vizualnimi mediji vpeljal kompleksne koncepte, družbeno angažiranost in improvizacijo. V svojih delih se običajno osredotoča na družbeno občutljive teme in obrobne fenomene svoje neposredne okolice.
Čeprav v Ljubljani ne gostuje prvič, se z razstavo v Mestni galeriji prvič predstavlja kot poudarjeno vizualni ustvarjalec, ki pa tudi v svoje bolj statične izdelke vpeljuje teatralnost in filmski suspenz. V značilno subtilni maniri so na ogled postavljena dela, ki se – temelječa na najdenih video zapisih, medijskih reportažah in osebnih izpovedih – posvečajo izključno konfliktu v Libanonu in aktualni vojni v Siriji. Posamezni segmenti razstave, ki temeljijo na videih, fotografijah, nastopih in besedilih, nimajo trdno določene forme in načina izvedbe, a se spretno medsebojno povezujejo na vsebinski ravni. Avtor pri tem izrazito intuitivno prisega na način nekonvencionalnega in nedogmatičnega pripovedništva. Četudi izhaja iz lastne izkušnje, skozi katero analizira kolektivni spomin družbe, do tematike pristopa distancirano ter vojno prikaže kot univerzalno zlo. Libanonska kakor tudi sirijska vojna sta namreč kompleksna spopada številnih frakcij večetnične skupnosti, česar brez posploševanja ni mogoče opisovati vseobsegajoče. In Mroué ne posplošuje. Rajši se osredotoča na posamezne izseke večplastne stvarnosti konfliktov. Med serijo zelo raznolikih kratkih video zapisov izstopa delo Dve uri brez vojne (2013), ki v upočasnjenem posnetku, raztegnjenem na dve minuti, prikazuje zadnji dve sekundi finalne tekme nogometnega prvenstva leta 1982, ko je bilo v obleganemu Bejrutu razglašeno dvourno premirje. Ob pomoči prostorske instalacije Dedek, oče in sin (2010) obelodani zgodovino treh generacij lastne družine, pri čemer se naslanja na vešče spisana besedila in na video dokument lastnega nastopa. Med številnimi pripovedmi, v katerih se prepletajo elementi povsem intimne izkušnje in kolektivne družbene stvarnosti, je med drugim zgodba o avtorjevem dedku, marksistično usmerjenem intelektualcu, ki so ga pripadniki frakcije skrajnih islamistov leta 1987 umorili na njegovem domu med popoldanskim počitkom. Zgodba odlično povzame nestabilnost situacije in nizko ceno človeškega življenja v zgodovinskih trenutkih, ko se osnovne humanistične vrednote umaknejo popolnemu brezvladju in nasilju.
Morda najkompleksnejša in najaktualnejša je instalacija z naslovom Pikselirana revolucija (2012), v kateri se avtor skozi analizo medijskih podob posveča začetkom državljanske vojne v Siriji. Bolj kot narava konflikta ga privlači sodobni fenomen nenehnega dokumentiranja, pri čemer civilisti ali vojaki sami postanejo ustvarjalci podob. Osredotoči se na nekaj odmevnih primerov, ko so bili posamezniki med snemanjem napadeni, ter obsesivno odstira stanje duha ljudi, ki zaradi dojemanja okolice skozi posredovane podobe ne občutijo strahu in pogosto postanejo naključne ali namerne žrtve spopadov. Med njimi izstopa posnetek anonimneža, ki mu je uspelo posneti lastno smrt, potem ko ga je med snemanjem lociral ostrostrelec. Mroué posnetek povsem dekonstruira: ga upočasni, poveča, zamrzne, podrobno analizira ter ga tako razstavljenega ponudi gledalcu v razmislek. Med drugim ustvari tudi lične knjižice, pod katerimi se nahaja črnilo, ki obiskovalca obeleži in dodatno angažira. Pa vendar avtor ne moralizira in ne obtožuje, ampak izjavi, da ne bo nihče nikoli zares izvedel, kaj se je v primeru tega senzacionalnega posnetka trenutka smrti zares zgodilo.
