Nedavna postavitev treh kipov Jakova Brdarja v Piranu in zapleti okoli njihove lokacije, ki spominjajo na podobne koprske zaplete pred Ložo pred leti, so ponovno odprli vprašanje o opremljanju javnega prostora z umetniškimi deli, v katerem se prepleta marsikaj: želje umetnikov in načrti določevalcev lokacije, interesi prebivalcev in strokovna presoja o kakovosti skulptur, njihovi ustrezni umestitvi v prostor in o celostni podobi mesta.
To vprašanje je seveda staro, pojavljalo se je tudi v naši bolj oddaljeni zgodovini. Kot pojasnjuje umetnostni zgodovinar Gojko Zupan, ki se že desetletja ukvarja z javnim prostorom v Ljubljani in ki je tudi član ljubljanske občinske komisije za postavljanje javnih plastik, je veliko razburjenje zavladalo že pred 150 leti, ko so urejali Kongresni trg. Zakaj potrebujemo klopi za brezdelne gospe, namesto da bi tam posadili solato, so se razburjali prebivalci mesta. Župan Ivan Hribar je pozneje za nasvet pri takšnih vprašanjih za – neformalno – mnenje vedno pobaral arhitekta Fabianija, Maribor je na primer imel za to zadolženega mestnega arhitekta, Skalickega, Ptuj se je obračal na dekana Fakultete za arhitekturo Petra Gabrijelčiča, v Ljubljani pa ima že nekaj let glavno besedo, kljub prej omenjeni komisiji, podžupan Koželj. »Najbolje je seveda, če o teh zadevah odloča skupina, ki ni neposredno vpeta v postavitev, da se ne zgodi tisti tipični 'danes meni, jutri tebi', da ne prevlada neki zasebni interes ali okus. Ali še huje, 'kriterij', ali je umetnik 'ta rdeč' ali 'ta črn',« meni Zupan.
Od pobude do uresničitve
Kdo je tisti, ki kipe sploh predlaga? Najprej so to različna društva in organizacije, ki so tako ali drugače povezana z zgodovinskimi osebnostmi (od tu sta denimo izšla Kunaverjev Mahler pod Slovensko filharmonijo in Adolf Jenko kiparke Mete Kastelic pred Kazinsko dvorano), potem so to lahko kiparji sami (ne nujno najboljši, ampak pogosto najbolj menedžerski), lahko so zasebniki, iz lastne iniciative in privrženosti nekemu kiparju (tak je sedanji piranski primer), ali pa lokalna ali državna oblast (Begićev Hribar na Hribarjevem nabrežju v Ljubljani, Brdarjev general Maister pri ljubljanskem kolodvoru, načrtovani spomenik žrtvam vseh vojn v Knafljevem prehodu).
Občine predloge sprejmejo ali zavrnejo, svoja mnenja pa oblikujejo na različne načine. Le Ljubljana ima, zaradi svoje velikosti, posebno komisijo, ki podaja strokovna mnenja, toda tudi ta niso zavezujoča. O nekaterih projektih ali spremembah zadnjih let komisija ni bila niti obveščena, kar logično povzroča frustracije stroke. Strokovnjaki opozarjajo, da strokovna presoja kakovosti in primernosti kipa na določeni lokaciji večkrat trči ob oviro, ko gre za donacije kiparjev ali njihovih lastnikov, ki jih župani težko zavrnejo, četudi sta kakovost ali ultimativno zahtevana lokacija včasih vprašljivi. Odločevalci se ob postavitvah pogosto zatekajo tudi k argumentu priljubljenosti, torej k relativizaciji meril, sklicujoč se na želje občanov, kot bi bili ti homogena masa z istim mnenjem, ne pa paleta različnih, bolj ali manj kultiviranih pogledov. Slišati je celo turistični »argument«, da se ljudje pred kipom radi fotografirajo. Ta je bil na primer uporabljen, potem ko so začasne Brdarjeve kipe na Mesarskem mostu v Ljubljani spremenili v trajne (in zdaj v Piranu, kjer se bo zelo verjetno začasnost ravno tako spremenila v trajnost), četudi je povsem neresen in za umetnika celo žaljiv, če pomislimo, kje vse se ljudje radi fotografirajo. Denimo, pred mostno ograjo z množico ključavnic.
Vprašanje, kakšen kip naj bi mesto dobilo, je odvisno od splošne kulture. Pri nas, pravi Zupan, v veliki meri prevladuje konservativni princip, modernih instalacij praktično žal ni, naš prostor pa je pogosto do kipov tudi agresiven: »Ko je skupina Junij postavila neke plastike, so jih ljudje razbijali, enako Pirnatove, Boljkovega Cankarja so polivali. Na eni strani imamo klasične kraje kipov zaradi materiala, predvsem brona, na drugi pogosto agresivnost zoper novo, nerazumljeno. Ravno zato bi bilo treba veliko več narediti za izobraževanje: od vrtnih palčkov do Brdarjevih kipov so vendar leta šolanja.«
Kipi: dodana vrednost, ne ovira
Odločitev, kam kip postaviti, je zgolj na videz obrobnejša od vprašanja, kakšen naj bo kip. Ravno aktualni piranski primer dokazuje, da ima odločanje več vidikov, ne le presoje same primernosti kipov – a tudi glede te je po besedah piranske občinske predstavnice za stike z javnostmi Slavice Tucakov prišlo do čisto legitimne izmenjave mnenj z direktorico Obalnih galerij Lilijano Stepančič. Slednja to sicer zanika: »O postavitvi Brdarjevih kipov nisem imela mnenja, saj Obalne galerije s tem nimajo nič in ne sodijo o tem, kar počnejo drugi.«
Prvotna odločitev občine oziroma mestne arhitektke Majde Skrinar, zadolžene za javni prostor, da Brdarjeva kipa On in Ona postavi na pomola, je namreč naletela na odpor ribičev, četudi se zdi z vidika vedut gotovo zanimiva – toda za ribiče je bila nepraktična, zato so izbrali nadomestno lokacijo. Kipi vsekakor ne smejo oteževati mestnega življenja, ampak ga popestriti. Kot nenehno poudarjajo strokovnjaki, so kipi izjemno pomemben akcent v prostoru in zahtevajo zelo različne ambiente, nekateri velike, odprte prostore, drugi bolj intimne zaslonjene niše, vedno pa mora biti postavitev usklajena z drugimi rabami javnega prostora.
Karikaturalni primer politične samovolje in estetskega analfabetizma je bil mariborski župan Franc Kangler, ki se je navdušil tako nad rezbarjenjem parkovnih dreves, kar mu je priporočil prijatelj »umetnik«, kot nad amatersko »dekoracijo« mestnih krožišč. Sedanji župan Andrej Fištravec se, pravijo na mariborski občini, o teh vprašanjih posvetuje »s strokovnimi službami in zunanjimi institucijami«, a jim bo zaradi dopustov šele do drugega tedna uspelo ugotoviti, kdo to so.
Sicer pa – javnih naročil, državnih in mestnih, je vse manj, tako kot vse manj zanimanja za kiparstvo kažejo podjetja, ki so nekoč veliko bolj razumela pomen in vlogo umetnosti. Boljkove kipe po propadu primorske tovarne ponujajo kot krompir, a zanimanja zanje ni. In tudi ta odnos do umetnosti kaže, kakšno erozijo je doživela naša državnost.
