V drugem krilu muzeja je predvajan celovečerni dokumentarni film italijanske režiserke Loredane Bianconi z naslovom Se spominjate revolucije? (1997), ki z zadostno časovno distanco in iz prve roke osvetli dogodke iz 70. let, ko je v Italiji delovala oborožena levičarska skupina Rdeče brigade. Film, ki je bil v Ljubljani prvič predvajan v sklopu festivala Mesto žensk leta 1997, temelji na arhivskih posnetkih in pogovoru s štirimi nekdanjimi pripadnicami tega radikalnega gibanja, ki so dobršen del svojega življenja prebile v zaporu. Retrospektivno in brez dlake na jeziku protagonistke pripovedujejo prvoosebne spomine o lastnih prepričanjih in svojih vlogah znotraj organizacije.
Omenjeni projekciji in fotografijam Tana D'Amica ob bok pa je postavljena serija filmov Nike Autor s sodelavci projekta Obzorniška fronta, ki se posveča vlogi (gibljive) podobe v konstrukciji uradne zgodovine in kolektivnega spomina. Nekatera dela se poslužujejo forme tako imenovanega filmskega obzornika, ki je bil v obdobjih pred prihodom televizije splošno uporabljana oblika obveščanja javnosti o aktualnih novicah. Filmske novice (newsreel), običajno predvajane v kinematografih pred celovečerci, so bile pogosto v službi propagande, ki je bila v času omejenih komunikacijskih sredstev nesporno učinkovita. V povojni Jugoslaviji je ta oblika zaživela le za krajši čas, obenem pa se je v 60. letih uporabljala tudi za subverzivno odpiranje obrobnih družbenih problematik s strani domačih progresivnih filmarjev. Nika Autor se navezuje na oboje. Njen Filmski obzornik 55 (2013) je v prvi vrsti subjektivna pripoved o pretežno lokalnem dogajanju v Mariboru v več časovnih pasovih: od usmrtitve upornice Slave Klavora (1941) do delavskih (1988) in vsesplošnih protestov (2012), ki jih skozi prvoosebno pripoved obdela s prepletom arhivskih in lastnih posnetkov. V zgodbo nenehno vključuje lastne spomine in poglede na velike družbenopolitične prelome. Med drugim se vrne v leto 1991, ko je kot osnovnošolka ugotovila, da v razredu po burnem poletju manjkajo trije sošolci, ki so zapustili svoj dotedanji dom, ki demokratičnim spremembam in svobodi govora navkljub v osamosvojitvenem zanosu ni bil ravno dovzeten za drugačna mnenja.
Med drugimi filmi, ki se na podoben način posvečajo obrobnim temam domačega prostora, sta tudi eksperimentalni film Jurija MedenaKarl Marx med nami (2013), ki za izražanje svoje nedvoumne ideološke podstati privzema izključno orodja filmskega jezika, ter presunljivi nizkoproračunski dokumentarec Autorjeve V deželi medvedov (2013), ki sledi usodam delavcev iz BiH na začasnem delu v Sloveniji. Avtorica v skrajno naturalistični luči prikaže razmere, v katerih (čisto blizu nas) živijo delavci migranti, ter zgodbe tistih, ki so postali žrtve mahinacij in bili iz Slovenije pregnani brez zasluženega plačila. Tudi tu Nika Autor prodre onkraj vidnega, četudi vseprisotnega: v prebivališča brezpravnih delavcev, v samske domove, barake in kontejnerje na obrobjih mest, med ljudi, katerih prejemki so prenizki, da bi si lahko privoščili družabno življenje, med ljudi, ki morajo biti podložni svojim delodajalcem, četudi ti (kot je bilo v nedavni zgodovini večkrat dognano) kršijo tako osnovna etična načela kot zakonodajo. Čeprav so njeni filmi zavestno subjektivni in s tem tendenciozni, so obenem nepogrešljivi za odpiranje spregledanih zgodb lokalne zgodovine.
