Spominska razstava del akademskega slikarja, risarja, ilustratorja in novinarja Marjana Skumavca (1947–2011) z naslovom Življenje od blizu, ki jo bodo danes odprli v Bežigrajski galeriji 2, ponuja izbor umetnikovih slik in risb, ki močno odseva njegov nevsakdanji, kritični pogled na družbeno dogajanje. »Razstavljena dela v nekem smislu predstavljajo svojevrsten slikarski dnevnik Marjana Skumavca o resničnih dogodkih črne kronike, ki jih je novinarsko beležil in komentiral v dnevnem časopisju, kjer so bile poleg člankov pogosto objavljene tudi njegove risbe,« pravi kustos razstave Miloš Bašin.
Skumavc je kultno rubriko (Mala) Nočna kronika v časopisu Delo pisal približno četrt stoletja – od leta 1975 do leta 2001, ko je tudi prenehal z novinarskim delovanjem ter se posvetil samo slikanju. V njej je popisoval predvsem drobne tekoče dogodke kriminalnega ali socialnega značaja, ki so del vsakdanjega življenja družbenih obrobij – od prepirov v zakotnih bifejih, uličnih pretepov ter drugih podobnih pripetljajev, ki jih povzročijo pretirane količine alkohola v krvi, do primerov družinskega nasilja in raznovrstnih, pogosto tudi sila bizarnih prestopkov. Rubrika si je že v času izhajanja pridobila legendaren status, pa niti ne toliko zaradi vsebine kot pa zaradi avtorjevega sočnega jezika, z izrazjem, ki je sčasoma ponarodelo, ter spremnih ilustracij v prepoznavnem Skumavčevem slogu. In lahko bi dejali, da so dogodki iz tako imenovane črne kronike močno vplivali tako na njegovo umetniško ustvarjalnost kot na njegovo razmišljanje in življenje; slikarske podobe Marjana Skumavca namreč niso bile namišljene, temveč so pomenile neposreden, doživet odsev resničnosti.
»Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet,« je po Skumavčevi smrti leta 2011 med drugim zapisal dr. Tomaž Brejc. »Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne pa prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, včasih pa prav bedasto končalo. Tu ni nikakršne ironije – v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ.«
Edinstven likovni slog
Kot pripominja Miloš Bašin, je Skumavc že med študijem slikarstva iznašel svoj »takoj razpoznavni slog« – tako z motiviko risb, slik ter grafik kot z načinom slikanja in risanja, ki je skozi petindvajset let doživel le minimalne slogovne spremembe, ki so bile očitnejše v risbah ali študijah za slike. »Če je bila poteza na začetku umirjena, pa nikoli zadržana, je z leti postajala vse bolj sproščena in hipna: prelomnico pomeni serija risb na temo samomorilcev z naslovom Padači, ki je začela nastajati v letu 1987 in s katero se je njegov način risanja radikalno spremenil,« doda Bašin. »Ne glede na tematiko in obdobja pa je pri njegovem slikanju človeških in živalskih figur vedno prevladovala robna risba.«
Marjan Skumavc se je rodil v Jurkloštru, mladost pa je preživljal v Cerknici ter različnih gorenjskih krajih; na Jesenicah se je izučil za zidarja, nato se je vpisal na šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki jo je končal leta 1967. V tem času si je v stanovanje in atelje preuredil podstreho v Nemški hiši, kjer je ostal do konca življenja. Na Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1972 pri profesorju Gabrijelu Stupici, dve leti specialke pa je nato opravil pri profesorju Janezu Berniku. Ob tem se je v mladosti ukvarjal z različnimi športi; dvakrat je bil slovenski prvak v boksu, bil je tudi selektor prve boksarske reprezentance v samostojni Sloveniji in o boksu poročal za vrsto medijev. Z novinarskim delom se je ukvarjal trideset let, pisal pa je tako o kriminalu kot o športu in kulturi.
Slikal je vse življenje; med drugim si je zadal cilj, da bo imel vsako leto dve samostojni razstavi, in to s pretežno novimi slikami. To mu je tudi uspelo, saj je imel že za časa življenja skoraj 70 samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na številnih kolonijah in skupinskih razstavah. Njegovemu opusu se je sicer leta 2003 posvetila obsežna strokovna monografija, Televizija Slovenija se mu je poklonila z dokumentarno-igranim filmskim portretom v režiji Marjana Frankoviča, po njem pa nosijo ime tudi Skumavčevi likovni dnevi na Resniku na zreškem Pohorju, kjer so pred leti odkrili njegov portretni bronasti kip, ki ga je oblikovala kiparka Metka Kavčič.
