Na razstavi, naslovljeni preprosto Dalí, ki jo je na Gospodarskem razstavišču pripravila Galerija Pasaža, sta na ogled dva velika grafična cikla Salvadorja Dalíja, in sicer Božanska komedija, navdihnjena ob Dantejevi istoimenski pesniški mojstrovini, ter Biblia Sacra, ki upodablja prizore iz Biblije. Salvador Dalí se je namreč v svojem grafičnem opusu, ki je po mnenju umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika Braneta Koviča skorajda enakovreden slikarskemu, tudi sicer pogosto naslanjal na literarne predloge.
Posebnost razstave pa je, kot poudarja Leon Pogelšek iz Galerije Pasaža, njen didaktični del. Na ogled je namreč tudi dekompozicija, ki prikazuje, kako grafična dela nastajajo. V konkretnem razstavljenem prikazu postopka je denimo 38 odtisov, kar pomeni, da je bilo treba delo za končni rezultat prav tolikokrat potisniti skozi prešo.
Čez rob abstrakcije
Božansko komedijo je Dalí realiziral v več izdajah. Prvo je naročila italijanska vlada za zaznamovanje okrogle obletnice Dantejevega rojstva, vendar se je nato italijanska javnost razburila, češ da najznamenitejše italijanske pesnitve ne more ilustrirati Španec. Italijanska vlada je nato odstopila od naročila, a je umetnik idejo vseeno izvedel.
Omenjeni cikel vsebuje sto listov, torej sto motivov, ki se konkretno nanašajo na posamezne speve, verze ali kitice iz Dantejeve stvaritve. Vendar Brane Kovič opozarja, da »Dalíjeve grafike niso ilustracije z dobesednim pomenom, ampak so interpretacije, kako Dalí vidi določen motiv, kako si ga predstavlja in iz njega izpelje pomensko nadgradnjo«.
Po Kovičevi oceni si je španski mojster pri svojem najobsežnejšem ciklu, Biblia Sacra, ki obsega 105 listov, dovolil še več interpretativne svobode. »Marsikatera grafika iz tega cikla je že na robu, če ne čez rob abstrakcije. Reference v Svetem pismu so zgolj izhodišče, ki ga je Dalí s svojo nebrzdano domišljijo, drznostjo in svobodno interpretacijo nadgradil, razgradil in ponovno sestavil.«
Zbujanje trga umetnin
Leon Pogelšek iz Galerije Pasaža pojasnjuje, da so se za razstavo na Gospodarskem razstavišču odločili, ker so »iskali neko dodatno nišo v tem času, ko je na umetnostnem trgu krizno obdobje«, Salvador Dalí pa je seveda veliko ime, ki pritegne. Razstava sicer ni prodajna, je pa vzporedno naprodaj približno 80 odstotkov grafik iz cikla Božanska komedija, ki so del nepopolne mape. Kot poudarja Pogelšek, prodaja poteka po promocijskih cenah (te se vrtijo od 570 do 1300 evrov), saj je namen Galerije Pasaža umetnost ponovno približati širokim množicam. »Menimo, da je treba trg umetnin ponovno zbuditi,« pripomni.
Galerija Pasaža je nekaj Dalíjevih grafik za razstavo odkupila, preostale pa si je sposodila od razstave o Dalíju, ki je bila pred nekaj leti postavljena na dvorcu Pristava na Bledu. Pogelšek priznava, da je postavitev takšne razstave izjemno zahtevna, a če bo ta uspešna, kljub temu spomladi načrtuje razobešenje nekaterih del iz opusa Picassa, Mirója ali Chagalla.
Če imate nekaj milijard...
Brane Kovič vsekakor pozdravlja tovrstne razstave, saj meni, da tako zasebne galerije rešujejo paradoksno situacijo, da se je slovenski likovni okus ustavil na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Poudarja namreč: »Opozoriti velja, da je Slovenija ena redkih držav na svetu, ki ne premore muzeja moderne umetnosti v pravem pomenu besede, se pravi v tem smislu, da bi se lahko vsi zainteresirani obiskovalci muzejev in galerij neposredno ob originalnih delih informirali, kako je potekal razvoj umetnosti v modernem času.«
Omenjena cikla, ki sta razstavljena na Gospodarskem razstavišču, pa se mu zdita dovolj reprezentativna, da se skozi te grafike slovenska publika vpelje v enega najbolj izstopajočih likovnih opusov modernizma 20. stoletja. »Tako se deloma pokrije vrzel, ki vlada v muzealski stroki, kjer nimamo možnosti videti teh ključnih del iz sveta umetnosti, nastalih v zadnjem stoletju.«
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bi v bližnji prihodnosti pri nas videli tudi kaj iz Dalíjevega slikarskega opusa, pa odgovarja z veliko mero pikrosti: »Če imate nekaj milijard za zavarovanje, potem je možno. A tu so še drugi stroški: prevoz, katalogi, najemnina... Poleg tega morate inštitucije prepričati, da se bodo spustile v takšne projekte. Za Slovenijo je to preprosto nepredstavljivo.« Zgolj za ponazoritev, kolikšni stroški spremljajo razstave največjih avtorjev: hrvaška vlada je zgolj za najemnino Picassovih del, ki so bila lani razstavljena v Klovićevih dvorih, menda odštela dva milijona evrov.
