Izbira osrednjega motiva – detelje kot najbolj navadne in preproste rastline iz herbarija, ki je oguljena vsake prikupnosti in lepote –, izhaja iz želje, da se motiv ne bi povezoval niti z botaničnim preučevanjem, temveč bi postal sredstvo, s pomočjo katerega lahko raziskuje svoje doživljanje sveta v likovnem jeziku. Za umetnico ostaja slikarstvo zanimivo, ker ponuja ogromno formalnih možnosti na ravni raziskovanja likovne govorice. Čeprav je v njenem delu možno gledati simboliko in zgodbe, se Anja Jerčič Jakob venomer vrača k formalnim učinkom slike. Umetnica se najpogosteje predstavlja z deli večjih formatov, ki delujejo kot samostojne enote, dela pa tudi manjše formate. Med drugim ima serijo manjših slik na lesu, ki skupaj delujejo kot zbirka raritet, izhajajoča iz opazovanja metamorfoz narave.
Čeprav se nerada nagiba tudi k interpretaciji simbolike motiva detelje, prepozna v njem predvsem proces razpadanja, mrtvost žive narave in v skrajni situaciji svojevrstni momento mori. Osrednji motiv kliče po neantropocentričnem pogledu na naravo, kajti detelja iz herbarija, ki je s koreninami iztrgana iz zemlje in jo umetnica naslika brez njenega življenjskega okolja, upodablja predvsem kultivirano naravo. Brezprostorskost, iztrganost oziroma virtualno neokolje slikarka še poglobi z globoko praznino, ki nastane z debelimi nanosi intenzivne enobarvne črne v ovalni obliki. Tovrstno neprostorskost doživlja kot zelo mračnjaško, kajti uprizarja minljivost in prisilni proces kultivacije in premeščanja.
Protipol kultivirane rastline najde umetnica v slikah, ki jih je začela delati okrog leta 2007 s serijo Gozd. V njih začne z izredno ekspresivno gesto, ki je v marsičem kontrastna z natančnim in filigranskim upodabljanjem rastline, uprizarjati gozdove in prepletenost drevesnih korenin. Gozd tu predstavlja ekspresivno, elementarno, haptično in grobo lastnost nekultivirane narave.