Na beli steni v Galeriji Europlakat v Prvem preddverju CD lahko z enim pogledom zaobjamete miniaturno razstavo likovnega umetnika Danila Milovanovića z naslovom Razsrediščenje – primer št. 5. Tvorita jo zgolj ponazoritvi dveh umetniških intervencij, vsako sestavlja diptih velike in majhne fotografije, ki sta sicer del cikla petih na ta način dokumentiranih umetnikovih intervencij.
Celoten cikel je bil pred časom že razstavljen v Galeriji Tobačna, a fotografsko ni dokumentiran na spletu, h galerijskemu življenju pa je del cikla z aktualno razstavo ponovno obudil Dušan Dovč, kustos in koordinator programov v ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicarija, in sicer znotraj cikla Likovni kritiki izbirajo, ki nastaja v sodelovanju med CD in Slovenskim društvom likovnih kritikov.
Slikar, ki misli mesto
Danilo Milovanović se je specializiral iz slikarstva na ALUO v Ljubljani, se vmes izobraževal na akademiji UMPRUM v Pragi, za svoje magistrsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zanimajo ga javne akcije, intervencije, fotografija, video, grafika, kolaž. Je tudi aktivist, performer, kurator. Kustos Dušan Dovč ga opiše: »S svojimi deli odgovarja na vprašanje, kako misliti mesto danes. Živi z ulico, jo premišlja brez podrobnega načrta, a kot pravi sam, je ulična umetnost najbolj učinkovita tam, kjer je ne pričakujemo in kjer nas vedno znova preseneča.«
Na razstavi, ki bo na ogled do 12. februarja, sta dve deli iz serije, ki po besedah kustosa »v vizualni in refleksivni dialog povezujeta historični stavbi v mestnem središču in modernistični stanovanjski soseski v predmestju. Z javno akcijo in dokumentarno postavitvijo je pokazal na nova razmerja med označevalci prostora v mestnem središču in predmestju.«
Umetnik Milovanović dodaja: »Vedno me je zanimalo mesto kot prostor, na različne načine – včasih me zanima bolj aktivističen potencial, včasih bolj poetičen.« Pri tem ne kritizira, niti ga ne zanima ideološka provokacija, pokaže pa ogledalo tako mestnim politikam kot družbi. In vedno s ščepcem humorja.
Socialni moment
Cikel Razsrediščenje si je umetnik zamislil, ko je po naključju naletel na katalog uličnega pohištva v Ljubljani. »Predeli mesta so mapirani po conah ter ločeni po barvah – od starega mestnega jedra do obmestnih vasi. Vsaka cona ima neke svoje standarde, recimo klopi v centru so v historičnem, baročnem stilu, bolj ko se odmikamo od središča, pa se standardi znižujejo. Tako v nekih spalnih naseljih najdemo klopce, ki so si jih ljudje sami izdelali. Zanimal me je socialni moment: želel sem najti stanovanjski blok v centru ter stanovanjski blok v spalnem naselju, potem pa iz prvega vzeti detajl, v primeru na razstavi je bila to okenska štukatura, in ga umestiti v fasado bloka na periferiji mesta. Obstajata dva primera prenosa: iz Resljeve ceste na Fužine ter iz Petkovškovega nabrežja v Koseze.«
Skozi celotno serijo je šlo za neke prenose, denimo en koš za smeti iz centra je pristal v Šiški, ena klop na Viču, »prestavil« je tudi ulično luč ter kvadratni meter Slovenske ceste, Trubarjeve ceste ter Gallusovega nabrežja. »Pri Slovenski gre za zelo specifično in prepoznavno cesto zaradi tlakovani vzorcev. Nabavil sem avtentičen kamen in granitne plošče iz pohorskega tonalita in nato na kvadratnem metru na obrobju Štepanjskega naselja zgradil identični kvadrat. Pri delu so se mi priključili še okoliški otroci, sploh so mi ljube radovedne, spontane interakcije z lokalnimi prebivalci.« Betonska plošča je ostala v tamkajšnjem okolju, intervencije pa ni najavil mestnim oblastem, ker bi se po njegovem preveč zapletlo z birokracijo. »Zdaj bi se morali precej potruditi, da bi ta kvadrat umaknili,« se smeje. »V tem ciklu gre za neke tujke v okolju, ki pa niso moteči in pritegnejo pozornost.«
Z glavo skozi zid
Pozornost oblasti pa je že pritegnila denimo njegova intervencija v podhodu parka Tivoli, kjer je kot kolesar opazil nevaren ovinkast odsek in tam namestil ulično ogledalo. Za drobiž ga je nabavil prek portala Bolha, »poseg« je izpeljal tekom dneva odprtih vrat Švicarije, kjer je bil ravno rezidenčni umetnik, intervencijo je napovedal vnaprej. »Kmalu za tem je sledila razprava na seji mestnega sveta, kjer je bila predlagana kazen za nepooblaščeno ukvarjanje s prometno signalizacijo v višini 1000 evrov, pa so se oblastniki po vztrajanju tej gesti naklonjenih svetnikov le nekoliko omehčali. Ogledalo so vseeno umaknili, so pa čez nekaj tednov dejansko namestili novega,« pripoveduje.
»Izhajam iz ulične umetnosti, sem slikar, delujem pa skozi konceptualno umetnost – pri meni je torej koncept tisti, ki določi nekaj, in ne estetika. Zato je zame pomemben že moment, ki mene ali nekega mimoidočega zmoti oziroma pritegne pozornost; to v meni povzroči razmišljanje, in upam, da je to zaznati tudi v mojih intervencijah.« Tako recimo je na zidu, ki ločuje AKC Metelkova mesto s preostalim mestom, ob grafitu »Z glavo skozi zid«, po njegovi intervenciji dejansko nastala luknja v zidu. Kako zelo pritegne pozornost, nenazadnje pričajo prizori mimoidočih in turistov, ki se na tistem mestu ustavljajo, smejejo in fotografirajo – dobesedno z glavo skozi zid.
