To ni razstava impresionistov – to je prvo, kar mora človek vedeti, ko odide v Narodno galerijo na razstavo Slikati v Normandiji – Ob izvirih impresionizma. Gre namreč za živahno, stilno neenotno slikarsko normandijsko dogajanje v času impresionizma, ki je sicer »razsajal« v Parizu. Pa tudi to ne drži povsem: na razstavi je namreč videti dela, ki so nastala pred impresionizmom, med njim in po njem, vse tja do dvajsetih let 20. stoletja, a so tako ali drugače povezana s to pokrajino; poleg tega je Narodna galerija francosko zbirko dopolnila z deli Jurija Šubica, ki je tam slikal v 80. letih 19. stoletja.
Kmetija kot srečevališče
Normandija je, kot pravi avtor razstave Alain Tapié, postala slikarski motiv že prej, tja so med drugim potovali že britanska akvarelista Joseph William Turner in Richard Parkes Bonington pa Nizozemec Johan Barthold Jongkind, vsi navdušeni nad pokrajino, svetlobo in ruševinami. Parižani so jo odkrili šele z železniško povezavo leta 1860, ta je iz nje naredila ne le priljubljeno turistično lokacijo petičnežev, ki so drli v mondeni Deauville, ampak tudi točko srečevanja za pariške umetnike, kot so bili Jean Baptiste Corot, Gustave Corbet, Constant Troyon, mladi Claude Monet; tam so slikali Paul Huet, Adolphe-Félix Cals, Eugène Isabey, tam je bil normandijski samouk Eugène Boudin, ki je z upodabljanjem morja in neba očaral Baudelaira, Corot ga je razglasil za slikarskega »kralja neba«. Prav Boudin velja za predhodnika impresionizma, ki je odločilno vplival na Clauda Moneta. Normandijo si tako lahko ogledamo tudi skozi oči imen, ki so kasneje silovito zaslovela – poleg Moneta še Eugène Delacroix, Auguste Renoire, Raoul Dufy, Pierre Bonnard in drugi.
Točka normandijskega srečevanja je bila zares točka, idilična kmetija Saint-Siméon, last gospe Toutain, ki je med letoma 1830 in 1870 gostila slikarje. Tam so se umetniki zbirali, slikali v njeni okolici in na veliko premlevali o tem, kaj naj bi bila sodobna umetnost. Tam so nastajala dela, ki kažejo veliko študioznost, raziskovanje in iskrenost, dela, ki so bila, kot pravi Alain Tapié, naslikana iz svobodnega navdiha, brez misli na morebitno prodajo ali razstavo, in na katerih se slavni slikarji, kot so Monet, Duby, Cals in Maufra, pogosto pokažejo v svoji najboljši luči.
Pasti dogodkovne zgodovine
Ali je šlo pri sestavi te zbirke za nekakšno drobno korekcijo zgodovine umetnosti, za drugačen pogled na predalček, ki ga je umetnostna zgodovina poimenovala impresionizem in katerega čast je pobral Pariz? »Deloma,« pravi Tapié. »Pojem 'impresionizem' kot poimenovanje za slikarski slog ima, kot vemo, natančen datum nastanka, prvi ga je leta 1874 ob sliki Clauda Moneta Impresija, vzhajajoče sonce slabšalno uporabil neki likovni kritik, a so ga privrženci novega načina slikanja sprejeli in mu dali pozitivni predznak. Vse zgodovine imajo rade takšne točkovne dogodke, ki olajšajo vzpostavljanje kronologij, dogodkovna zgodovina je pomembno orodje. Toda pri tem je treba paziti, da ne bi spregledali vsega, kar ostaja zunaj nje, kar je obstajalo že prej in kasneje in se je na neki način sintetiziralo v določenem gibanju. V tem smislu naša razstava osvetljuje dogajanje, ki je ostalo dolgo precej skrito ravno zaradi razvpitosti impresionizma v Parizu, in je nekatera dela znanih impresionistov, pa tudi nekatere avtorje, kljub njihovi kakovosti pustilo na robu zanimanja.«
Kaj je to slikarstvo prineslo? »Ena izmed njegovih nedvomnih odlik je odmik od meščanske motivike in upodabljanje običajnega, podeželskega človeka, ribičev in kmetov pri delu. Poglejva še druge prvine impresionizma: slikanje neukrotljive narave in fantazme, ki jih ta proizvaja, so vsekakor romantična prvina. Slikanje na prostem, uporaba svetlih barv, svetlo na svetlo in ne, kot do tedaj, svetlo na temno, pa tudi slavna tehnika vidnih potez čopiča in ločenih barv namesto prejšnjega mešanja tudi ni popolna novost, tu in tam jo pri kakšnem avtorju zasledimo vse od renesanse naprej. Tisto, kar vse te prvine v impresionizmu združi, pa je novum, ki je nastal predvsem kot upor zoper stari akademizem.«
Zahteve umetnostnega trga
Ta akademizem je skozi institucijo razstav, imenovanih Salon, vsiljeval ne le klasični stil in motiviko, ampak med drugim tudi format slik, prilagojen lažjemu razstavljanju in lažji komercializaciji. Dela, razstavljena v Narodni galeriji, so večinoma manjša in že kot taka na Salon – in verjetno tudi na Salon zavrnjenih – sploh niso mogla biti uvrščena; so torej nekakšni spontani sadovi zunaj konvencij. Claude Monet je moral iz teh razlogov na primer enako sliko za Salon narediti večjo. Kakšen je bil torej vpliv umetniškega trga?
»Umetniški trg v današnjem pomenu besede se res oblikuje ravno v 19. stoletju, prej je šlo za osebna naročila, v katerih je umetnik ravno tako bolj ali manj upošteval želje naročnika, zdaj pa so poleg ateljejev prizorišče prodaje postale velike razstave. In te definirajo marsikaj, med drugim tudi format – mali format se med velikimi izgublja in zato ga organizatorji razstav niso hoteli sprejeti. Slikarje je ta zahteva dejansko silila tudi v kompromise, saj so večja platna lažje in dražje prodali. To za čuda velja še danes, ta mala platna so neprimerno cenejša od velikih, kot da bi kakovost določali kvadratni metri. Te majhne biserčke so že ob nastanku običajno kupili le tisti zbiralci, ki za prepoznavanje kakovosti niso potrebovali potrdila kakšne razstave. Tak je primer grofa Dorieja, ki se je navduševal nad platni Adolpha-Felixa Calsa.«
In kaj meni Alain Tapié o slikah slovenskega planerista Jurija Šubica, s katerimi je Narodna galerija razstavi dodala še naš košček Normandije? »Zdi se mi, da bi bilo vsekakor treba natančneje preučiti še tuje avtorje, ki so v tistem času ustvarjali v tej pokrajini, in morda našo zbirko tudi nadgraditi z njihovimi deli, če bi bilo to mogoče. Šubičeva dela sem prvič videl tukaj in so vsekakor zelo zanimiva.«