V Kazematah, še zadnjem prenovljenem prostoru ljubljanskega gradu, so nedavno odprli razstavo Mizoginija, ki je delo režiserja, slikarja in lutkovnega umetnika Silvana Omerzuja. Podolgovate grajske Kazemate so kot nalašč za avtorjevo upodobitev dogodkov, ki ilustrirajo odklonilen, sovražen odnos do žensk v treh zgodovinskih obdobjih. Z lutkami in avtomatom, ki mu jih je pomagal izdelati Žiga Lebar, je obdelal stari, srednji in novi vek. »Iz teh obdobij sem izbral prizore, ki so usodno vplivali na odnos moških do žensk, in z njimi postavil procesijo oziroma nekakšen križev pot. Ni me toliko zanimala analiza mizoginije današnjega časa, predvsem sem hotel ustvariti zgodovinski lok te problematike.« Na trenutke komično, ob glasbeni spremljavi skladateljice Larise Vrhunc pa tudi malodane pošastno, Silvan Omerzu pokaže na eno največjih zablod človeštva, ki se na različne načine po svetu plazi še danes. Na obiskovalcih je, kako bodo ponotranjili skoraj učbeniški prikaz mizoginije, ali kot se je domiselno izrazil kustos razstave Jure Mikuž: »Ob ogledu razstave morda najdete odgovor na vprašanje, ki si ga postavljamo še danes: Ali ni človeštvo bolj kot z Bogom uročeno s kačo?«
Zagrizenost v Adamovo rebro
Lutkarska postavitev se začne v raju. Po zaužitju prepovedanega sadeža velika božja roka Adamu in Evi ukazuje pot proti izhodu. Silvan Omerzu se v pogovoru ustavi še korak nazaj, pri stvarjenju, oziroma dveh razlagah, ki sta usodno zaznamovali vse, kar je prišlo za zaprtjem rajskih vrat. »Ko so Judje v prvem tisočletju pred našim štetjem začeli zapisovati svoje postave, so stvarjenje človeka opisali v prispodobi o Adamu in Evi, da bi se tako izognili eksplicitnemu prikazu spolnosti in golote. V Genezi sta potem nastali dve verziji. V prvi, mlajši, je Bog moškega in žensko ustvaril po svoji podobi, v drugi, ki je starejša in bolj folklorna, pa je ženska nastala iz Adamovega rebra. Slednjo so pograbili takšni in drugačni razlagalci, pisci, mistiki in filozofi in se nato skozi vso zgodovino sklicevali na to verzijo, iz katere izhaja, da je ženska manjvredna, ker naj bi že Bog tako določil.« Tudi Jure Mikuž v opisu razstave izpostavi: »Razširjenost in priljubljenost starejše različice je prvo potiskala v pozabo. Ta potlačitev je eden najbolj očitnih in usodnih primerov kulturne in zgodovinskoantropološke amnezije, ki je v zahodnem svetu pogojevala razmerja med spoloma, od najintimnejših zasebnih do splošno družbenih.«
Kladivo čarovnic
Proti koncu srednjega veka, v 15. stoletju, je papež Inocenc VIII. izdal bulo, s katero je inkvizitorja Heinricha Kramerja in Jacoba Sprengerja pooblastil, da napišeta inkvizitorski priročnik. Latinsko se imenuje Malleus Maleficarum, znan pa je tudi kot Kladivo čarovnic. »To je debela bukla, v kateri sta opisovala, kako prepoznaš čarovnice in iz njih iztisneš priznanje ter kako jih potem obsodiš in kaznuješ. V tej knjigi so ženske, ki naj bi bile čarovnice, obtoževali tudi, da občujejo s hudiči. Takrat je to veljalo za nekakšno znanstveno delo, ki so ga prevajali, danes pa je to delo eno najbolj sramotnih. Recimo naš Valvasor, ki ga imamo za tako prodornega, je verjel v čarovnice,« pove Silvan Omerzu in pokaže na eno izmed lutk, ki za rdečima vragoma sedi na mučilni napravi.
Zadnji v vpregi Mizoginije je novi vek z novimi bitkami človeštva. »Tu sem prikazal obdobje novih vojn, ko so bile matere, ki sedijo ob strani, nekakšni stroji za rojevanje. Rojevale so vojake, ki so v vojnah padali še skoraj kot otroci. Moj stric na primer je bil med prvo svetovno vojno vpoklican na soško fronto, ko mu je bilo komaj štirinajst let,« pojasni sogovornik.
Nov razstavni prostor na ljubljanskem gradu, ki razstavo Mizoginija ponuja na ogled do 5. maja, vstop je prost, umetniku ni dopuščal, da bi na to tematiko postavil še kakšno delo, da bi razgalil mizoginijo še kakšnega zgodovinskega obdobja. »Teh del imam še precej več. Najemnino plačujem za tri skladišča,« se nasmeji Silvan Omerzu. »Vprašanje, do kod bi se vila vrsta, če bi jih vse postavil.«
