Ganski umetnik Ibrahim Mahama je umetniški vodja grafičnega bienala, ki ga povezuje tema solidarnosti globalnega juga kot umetniškega prostora in tretje svetovne sile iz zlatega obdobja neuvrščenih držav. Od Afrike do Južne in Srednje Amerike, Indije in Bližnjega vzhoda je obstajala mreža povezanih držav, ki so se v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uprle imperializmu in gradile svojo socialistično samozadostnost.
Iz te zlate dobe črpa bienale navdih in predstavlja množico nekdanjih (da, tudi grafičnih) del s tematiko svobode in emancipatornih strategij, ki so nam lahko danes v poduk in inspiracija za sodobne umetniške prakse. Prevladujejo umetniki s poreklom iz teh držav, ki oživijo dialog s preteklostjo in aktualizirajo nekdanja gibanja, na katera smo pozabili, da bi nam iz izpraznjenega prostora prinesli umetnost kot dar Kozmosa. Bienale obljublja nove forme, novo uporabnost starih predmetov, prenos kolektivnega znanja in zavzetje novih in starih prostorov za umetniško in kulturno snovanje. Bienale želi obuditi idejo umetnosti kot življenja, se izviti iz centraliziranosti in podrejenosti tržno naravnani umetnosti. Da bi pričeli ustvarjati od začetka, iz niča, pa moramo najprej dokončati nekaj, kar se je začelo v prejšnjem stoletju in ima socialistični navdih.
Tako kot je razdrobljena razstava na sedmih prostorih po Ljubljani, se mestoma tudi razprši osnovna tema – učenje iz preteklosti za prihodnost in nekoliko nedefinirana ideja ustvarjanja iz niča, verjetno zato, ker je umetniški vodja predal sklope drugim kuratorjem, v katerih delo se ni vtikal. Najmanj se je od teme oddaljila MGLC Švicarija, kjer velja izpostaviti performans Christiana Guerematchija Črni Tito naslavlja parlament duhov, ki v plesnih zlomljenih gibih aktualizira maršalove govore o solidarni prihodnosti, kar v zapuščenem socialističnem industrijskem obratu – Parlamentu duhov – deluje izjemno pomenljivo, navdihujoče in sveže. Zelo aktualne so tudi grafike iz šestdesetih in sedemdesetih let, presežek pa predstavlja tudi slovenski študentski kolektiv NPR. pod mentorstvom grafičarke Zore Stančič. Umetniki so prenašali litografski kamen v različna mesta in ustvarjali grafike zunaj, želeli so s kamnom oditi tudi na Triglav, vendar so zaradi vremena spremenili načrt in ustvarjali drugod. Cel proces je zanimiv, vztrajanje kolektiva, ustvarjanje iz praznine in prinašanje darov v odročne kraje Slovenije ter beleženje njihovega življenja z videoprojiciranem v galeriji na kamen, ob grafikah, zažganem deblu, vtaknjenem originalnem kamnu ter avdioposladku, predstavlja izvirno instalacijo, ki se najbolj približa smislu in poslanstvu bienala.
PLAC je participativna ljubljanska avtonomna cona, ki jo bienale dodatno osmisli s skupnim šivanjem zastav s slogani in igrivo ponovno uporabo pohištva, ki vabi obiskovalca, da tudi sam vstopi v proces brisanja meja med umetnostjo in življenjem, kar je za nas konceptualno zastavila tunizijska skupina El Warcha. Krater je partner 35. grafičnega bienala Ljubljana in je denar za razstavišče in umetniška dela porabil za vzdrževanje te gradbene jame in nujnih kulturnih dogodkov. Brez prostovoljnega dela, prijateljske izposoje in izkoriščanja umetnikovega dela, kar kaže javna pogodba in finančna slika, ta kreativni prostor seveda ne bi preživel. V Cukrarni se ta kolektiv predstavlja tako, da s fotomontažami naredijo vidne nevidne politike mestnega planiranja, ki služi predvsem kapitalu, se pogosto vede antiekološko in naše mesto prepušča gentrifikaciji. Enkratno tematizira krhkost človeka in narave ter spregovori o rasizmu in neenakosti skozi reaktualizacijo grafike v silno občutenih pokrajinah Soghre Khurasani, medtem ko je raziskava o Pionirski progi v Rožni dolini v Ljubljani zgleden primer oživitve (nedokončanega) fenomena, ki simbolizira solidarnost med otroki in socialistično državo. Umetniško razstavljanje na javnih prostorih in ustvarjanje Dube Sambolec ob delavcih v tovarnah od Litostroja do Bora v Srbiji pa je tako in tako enkraten fenomen in inspiracija za prihodnost. Naštel sem nekaj vidnejših umetniških del, ki udejanjajo namen razstave, ostala dela, kjer manjka novih oblik, pa bi lahko srečali tudi na kakšni drugi razstavi, čeprav so vsa po svoje kvalitetna. Pohvalna je angažirana tema in ponovna aktualizacija grafike, inkluzivnost študentov in prostorov kot tudi osvetlitev globalnega juga, kar bo vse skupaj nedvomno sprožilo številne podobne razstave, ki osmišljajo naš soobstoj med nacijami v sožitju z naravo, dialogu s preteklostjo in prihodnostjo v tvorni sedanjosti.
Spomnimo se razstave dela iz fonda darov neuvrščenih Titu in Jugoslaviji, ki je bila lani na ogled v Slovenj Gradcu, kjer smo med drugim videli ganske umetnike, ki so bili takrat del socialističnega gibanja pod prosvetljenim predsednikom Nkrumahom. Tako kot pri nas se tudi globalni jug sprašuje, kaj narediti s to dediščino.
