V posebnem programu Stranpoti stripa, ki ga je za letošnjo jesen pripravila revija Stripburger, so združene razstave, delavnice, projekcije in pogovori, s katerimi želijo predstaviti različne možnosti uporabe stripovskega medija. V Ljubljano so tako povabili hrvaškega ustvarjalca Danijela Žežlja, umetniški kolektiv Oficina Arara iz Portugalske, v sodelovanju s festivalom Animateka pa bodo gostili tudi japonskega oblikovalca in ilustratorja Akinorija Oišija. Celotno dogajanje bo Stripburger zaokrožil še z razstavama Ofenziva iz arhiva, ki so ju posvetili umetniškim tiskovinam in grafikam iz lastnega arhiva.
Po besedah organizatorjev so jih pri snovanju programa zanimale predvsem tiste avtorske pozicije, kjer je strip zgolj eden od likovno narativnih kodov, ki prehaja v druge oziroma sooblikuje nove formalne in vsebinske izraze. Z razstavno linijo v sklopu programa Stranpoti stripa želijo izpostaviti »hibridno součinkovanje različnih medijev in žanrskih formul, hkrati pa predstaviti in kontekstualizirati tudi manj običajne prakse vizualnega snovanja, ki ga bodo avtorji v vlogi delavniških mentorjev tudi velikodušno podelili«.
Specifična ambientalna izkušnja
Programski sklop je odprla večmedijska razstava Sončno mesto, s katero se Danijel Žeželj predstavlja v Galeriji Kresija. Žeželj se je podpisal pod številne stripovske izdaje, sicer pa deluje tudi kot ilustrator, grafični oblikovalec, grafik in avtor animiranih filmov. Njegova dela – stripi, romani v stripu, knjige in ilustracije – so bila prevedena in objavljena v številnih samostojnih izdajah ter antologijah po vsem svetu. Poleg dobrega dva ducata stripovskih albumov je ustvaril številne ilustracije za naslovnice revij, knjig in cedejev, posterje ter tri avtorske animirane filme. Leta 2001 je soustanovil založniško hišo in oblikovalski studio Petikat, z albumom Luna Park pa je bil leta 2010 nominiran za prestižno Eisner Award.
Tokratno postavitev si je zamislil kot specifično ambientalno izkušnjo, ustvarjeno s statičnimi in gibljivimi podobami. Osnova razstave je projekcija Žežljevega animiranega filma 1000, katerega kadre je avtor izkoristil kot predloge za serijo grafik. Po besedah kustosa Matjaža Brulca je Žeželj eden tistih vsestranskih ustvarjalcev, ki z lahkoto prehajajo med različnimi vizualnimi disciplinami, hkrati pa uspejo negovati in razvijati nadvse prepričljivo, suvereno in prepoznavno avtorsko poetiko.
Žeželj je po lastnih besedah potreboval kar nekaj časa, da je razvil risarski slog, s katerim je bil zadovoljen. V njegovi risbi je malo čistih linij, saj ustvarja predvsem s toni oziroma s kontrasti med temnimi in svetlimi površinami. Ta rezultat seveda ne preseneča, če vemo, da je med študijem slikarstva na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti veliko časa in pozornosti posvetil baročnim mojstrom, predvsem njihovi uporabi svetlobe in senc. Omenjene vplive pa je Žeželj nadgradil na povsem svojstven način, pri čemer so mu pomagali tudi filmi, predvsem zgodnji filmi nemškega ekspresionizma in ruske avantgarde. Kot je pojasnil sam, »so v teh filmih več pozornosti posvečali vizualni plati, zato so imeli posledično večjo ekspresivno moč, ki je kasneje izginila. Tudi danes, ko se tehnika ves čas izboljšuje, filmi ne dosegajo vizualnosti filmov iz omenjenega obdobja«.
Multifunkcionalni art kolektiv
18. novembra bodo v Galeriji Alkatraz na Metelkovi odprli razstavo Ararina tiskana džungla, na kateri se bo predstavil portugalski kolektiv Oficina Arara, živahno umetniško združenje, ki ga zaznamuje eksperimentalen in igriv odnos do ustvarjanja. Gre za samoniklo umetniško iniciativo, ki deluje od leta 2010, ko je svoje moči združila skupina posameznikov najrazličnejših ustvarjalnih provenienc (Miguel Carneiro, Dayana Lucas, Luís Silva, Bruno Borges, David Ferreira, Daniela Duarte, Pedro Nora in drugi). Kolektiv deluje v Portu na Portugalskem, kjer ima lasten studio, pretežen del njihovega ustvarjanja pa temelji na tehniki sitotiska, ki ga v eksperimentalni maniri združujejo z drugimi grafičnimi in slikarskimi tehnikami. Skupina stremi k preseganju ustaljenih produkcijskih oziroma likovnih praks, poleg avtorskih projektov pa ustvarjajo tudi različne tiskovine za projekte drugih ustvarjalcev in kulturnih združenj.
V Ljubljani se bodo predstavili z monumentalno grafično instalacijo, ki jo bo sestavljal eklektičen nabor del, člani kolektiva pa bodo v Slovenskem etnografskem muzeju izvedli tudi delavnico izdelovanja obraznih mask. Mentorji obljubljajo povratek k ročnemu delu na edinstven portugalski način, golido praktičnih napotkov in koristnih nasvetov, predvsem pa neposreden stik z vsakdanjimi materiali, ki se bodo pod prsti udeležencev spremenili v fantastične in hudomušne spake.
20 let trdovratne eksistence
Prvi del razstave Ofenziva iz arhiva je na ogled v prostorih inštituta IRIU na Resljevi cesti, kjer so svoje mesto našla dela najrazličnejših provenienc – od plakatnih formatov iz mednarodnega projekta Pozdravi iz Striponije, do Stripblea, Ljubilejnika iz TipoRenesanse in dandanes že raritetnih Burgerfaces. Krstnega prikaza pa so deležna tudi dela domačih avtorjev, ki so nastala na Stripburgerjevih gostovanjih v Franciji v MJC Lillebonne (Nancy) in v Le Garage L (Forcalquier).
Drugi del razstave pa bodo 1. decembra predstavili v Kinu Šiška, kjer bodo na ogled postavili najboljše, kar je skritega v arhivih revije Stripburger. Kot so poudarili organizatorji, »se je v dveh desetletjih trdovratne eksistence v Stripburgerjevih depojih nabralo za dobri dve stotniji plakatov in vsakršnih odtisov in natisov različnih stripovskih avtorjev in organizacij«. Glede na avtorski izraz in tematiko bodo na razstavi predstavljeni trije sklopi, in sicer klasični plakati namenjeni promociji stripovskih dogodkov, različne stripovske permutacije, ki povzemajo funkcijo in formo plakata, ter izvirni sitotisk plakati, podpisani z imeni slovitih in manj slovitih avtorjev, katerih primarno področje ustvarjanja je strip.
Srečni Akijev nasmeh
Za zaključek stripovske jeseni bo Stripburger v sodelovanju z mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka gostil tudi uveljavljenega japonskega umetnika, striparja, ilustratorja in oblikovalca Akinorija Oišija, čigar zaščitni znak je skrajno preprost likovni minimalizem. Oiši je po lastnih besedah »risboholik«, ki je prepoznavno estetiko razvil na podlagi likov iz svoje skicirke. Po študiju slikarstva se je posvetil multimediji – študiral je na mednarodni akademiji IAMAS na Japonskem, po osvojitvi prestižne nagrade MILIA v Parizu (2001) pa je dve leti sodeloval s francoskim studiem Teamchman.
Njegovi liki nastajajo analogno, nato pa s pomočjo računalniških programov (Oiši najraje uporablja program flash) zaživijo v digitalni obliki. Kot je povedal avtor, tipografski jezik razvija s pomočjo likov, ki jih oblikuje kot piktograme. »Morda se to komu zdi izguba časa, saj je mogoče vse to opraviti z ukazom preslikaj - prilepi, vendar je zame pomembno, da ustvarim občutek risb, ki so narisane z roko. Ne gre za to, da bi hotel temu dajati kakšen poseben pomen, vendar želim na ta način ustvariti atmosfero pristnosti.«
Podobno kot Žeželj je tudi Oiši našel navdih v filmskem svetu, saj med vzorniki pogosto omenja francoskega režiserja Jacquesa Tatija, čigar film Moj stric (Mon oncle, 1958) ga je prevzel že kot študenta. »Njegovi filmi so mi všeč, ker imajo naravno, počasno in umirjeno atmosfero. Humor in veselje v mojih risbah, ilustracijah in animacijah tako veliko dolguje prav njegovim filmom.« Ta humor in veselje do življenja bo predstavil v galeriji Kinodvora, ki jo bo preobrazil v svojevrsten »teater sproščenega režanja«. Razstava se bo namreč osredotočila na značilen motiv »srečnega Akijevega nasmeha«, prepoznavnega avtorjevega motiva, ki širi skrajno nalezljivo in nevarno vedrino. Nasmejani virus razstavnega projekta se bo iz galerije Kinodvor razširil še v Kinokavarno in na številne lokacije po prestolnici. Oiši bo v Ljubljani predstavil tudi izdajo svojega flip-booka z naslovom One happy moment, na Animateki pa si bo mogoče ogledati še njegov film Volčji otroci.
