Kuratorja milanske razstave Tere Arcq in Carlos Martin sta na ogled postavila okrog 100 eksponatov, skupaj 70 slik, risb, fotografij, kostumov in knjig ter različnih dokumentov o umetnici, ki je močno zaznamovala evropsko kulturno sceno v tridesetih letih preteklega stoletja. V obsežnem katalogu z reprodukcijami vseh razstavljenih del so poleg tekstov obeh kuratorjev objavljeni še prispevki vrste drugih poznavalcev njene umetniške zapuščine (Vanja Štrukelj, Susan Aberth, Jonathan P. Eburne, Anna Waltz, Eros Renzetti) ter umetničin avtobiografski zapis, ki je bil napisan v francoščini in je tokrat prvič preveden v italijanščino.
Izgubljeni portret Pilona
Slikarka, grafičarka, oblikovalka, scenografka in pisateljica Leonor Fini je bila rojena leta 1907 v Buenos Airesu argentinskemu očetu in italijanski materi, ki je bila doma iz Trsta. Potem ko sta se razšla, se je osemnajstmesečna z materjo preselila v njeno rojstno mesto, tedaj še del avstro-ogrske monarhije, kjer jo je stric Ernest Braun začel vpeljevati v svet umetnosti in kulture. Formalne likovne izobrazbe sicer ni imela, a v svojem petnajstem letu je začela risati in slikati. Veno Pilon v nekem svojem zapisu omenja, da ga je portretirala, a žal se je podoba izgubila; ko sta se kasneje spet srečala v Parizu, je okrog leta 1935 naredil njen znameniti fotografski portret, ki danes velja za enega od vrhuncev v Pilonovem fotografskem opusu.
Sedemnajstletna Leonor je zapustila Trst ter začela potovati po Italiji in tujini, dokler se leta 1933 ni ustalila v Parizu, kjer je spoznala Maxa Ernsta, Paula Éluarda, Victorja Braunerja. Giorgia de Chirica in mnoge druge protagoniste tedanjega kulturnega vrenja. Čeprav se formalno ni priključila nadrealističnemu gibanju, je začela eksperimentirati z metodami in tehnikami umetnikov te usmeritve, na primer z avtomatizmom, ki je temeljil na naključnih jukstapozicijah oblik in uporabi različnih izvedbenih materialov, v njene podobe so se naselili hibridni liki z dvoumnimi pomeni, nemalokrat z namigi na psihoanalitsko simboliko. Njena risba je v osnovi klasicistična, plod poglobljenega študija renesanse in duha italijanske upodobitvene tradicije. Na sedanji razstavi, ki jo sestavlja devet razdelkov, spoznavamo njen imaginarij, v katerem prevladujejo ženski liki, velikokrat integrirani v upodobitve mačk ali sfing, v skrivnostnih atmosferah, skozi reprezentacije sanj in nezavednega.
Ni hotela biti muza
Kljub temu da nikdar ni uradno pripadala krogu nadrealistov, zbranih ob Andréju Bretonu, so bila njena dela pogosto vključena v razstave, kakršni sta bili International surrealist exhibition (New Burlington Galleries, London, 1936) in Fantastic art, dada, surrealism (MoMA, New York, 1936–1937). Drugo svetovno vojno je preživela v Monte Carlu, kjer je slikala zlasti portrete, med letoma 1945 in 1969 pa se je posvetila predvsem ustvarjanju kostumov za gledališče, opero, balet in film. Ni hotela biti le muza, vedno je nastopala kot protagonistka. Zato je njen Io sono (Jaz sem) izpostavljen tudi v naslovu milanske razstave Io sono Leonor Fini (Jaz sem Leonor Fini), ki njen opus prikaže celovito in potrdi njene umetniške presežke ter dokaže, da gre za umetnico, ki je bila zaradi svoje nekonvencionalnosti in drznosti v pristopih k obravnavanim temam mnogokrat po krivici prezrta. Umetnostna zgodovinarka Whitney Chadwick, edina, ki je z njo naredila daljši intervju, jo je opisala kot »žensko, ki je v sebi združevala mačjo gracilnost in moč amazonke«.
Njena neodvisnost, nepripravljenost, da bi se podredila estetskim in ideološkim doktrinam, se je v podobah, v katerih je raziskovala vprašanja identitete, spola, erotizma, metamorfoz in transformacij, udejanjala skozi občutljivo ravnotežje med močjo in krhkostjo. Nasprotja med kartezijansko razumsko logiko in vedno nepredvidljivim oniričnim kaosom je v svojih likih artikulirala z izvirno govorico, v kateri je na prvo mesto postavljala vlogo in pomen risbe kot osnovnega izraznega elementa. Svojo predstavnost je nazorno povzela v sliki La Bergere des sphinx (Pastirica sfing, 1941), na kateri je upodobila pastirico, obdano z (ženskimi) sfingami med kostmi in jajčnimi lupinami kot simboli spreminjajoče se narave. Sfinga je postala njen alter ego, ne kot zastavljalka ugank iz grške mitologije, temveč kot varuhinja življenja, utelešenje ženske modrosti in moči. Med pogostimi temami njenih likovnih del so tudi preobleke in sobivanje različnih identitet, kar je očitno povezano z njenimi prispevki h gledališki, operni in filmski kostumografiji, med drugim s čudovitimi kostumi za uprizoritev Wagnerjevega Tannhäuserja v milanski Scali, kot kostumografinja pa je sodelovala tudi pri filmu 8 1/2 Federica Fellinija (1963).
Predmeti poželenja
Na oblikovalskem področju ne gre prezreti njene stekleničke za parfum Shocking slavne modne kreatorke Else Schiaparelli (1937), seveda rožnate barve in z linijami, ki jih je navdihnilo poprsje ameriške igralke, pevke in scenaristke Mae West, ki je bila pravcati seksualni simbol obdobja med letoma 1920 in 1940. Finijeva je svoje vizualizacije v bistvu ves čas ikonografsko gradila na dvojnih (včasih tudi dvoumnih) pomenih, kar zlasti velja za njene interpretacije erotičnih razmerij, v alternacijah telesa kot predmeta poželenja in želečega subjekta, s spodkopavanjem patriarhalnih vzorcev in postavljanjem ženske v središče duhovne moči, ki nadzoruje naravo in človekova dejanja.
Ponovno odkrivati Leonor Fini danes, v obdobju razvnetih razprav o spolu, pomeni prepoznati odtenke, preseči stereotipe in povrniti pomen pojmu svobode. Njena umetnost in način razmišljanja, ki se izmikata kakršni koli togi opredelitvi, ponujata presvetljujoč pogled na neko življenjsko izkušnjo brez kompromisov, z upiranjem konvencijam in prevladujočim življenjskim vzorcem, ki so še vedno globoko ukoreninjeni v sodobnem svetu.
