#intervju Milan Erič, ilustrator: Beg od ujetosti v lastni izraz

Milan Erič, stripar, ilustrator in profesor na Akademiji za likovno umetnost.

05. 11. 2023, 21.07

Tanja Lesničar - Pučko

Milan Erič je avtor risb, ilustracij, slik in animiranih filmov, po katerih ga pozna staro in mlado, ki se zabava ob njegovi nori hudomušnosti. Je predavatelj na oddelku za oblikovanje vizualnih komunikacij, z Zvonkom Čohom je prejel nagrado Prešernovega sklada za animirani film Socializacija bika in še veliko drugih nagrad, nedavno v Kranju tudi Smrekarjevo nagrado za risbo.

Morda bi začela ta pogovor v sedanjosti, pri vaši pomladni razstavi Svetlobe v Galeriji Bežigrad, ki zaradi abstraktnih del ni tipična za vašo »blagovno znamko«, tako kot tudi ni bila razstava »polivank« v Domžalah?

Stvar je taka, da mi postane dolgčas, če delam ves čas ene in iste stvari, naveličam se samega sebe. Res sem vse življenje figuralik, a tu in tam sem ravno zato posegel na kakšno drugo področje. Prvič se mi je obzorje odprlo že na začetku študija na akademiji, že takrat sem se preizkušal v abstraktni umetnosti, zadnja leta sem se torej na neki način k njej vrnil ... Z bežigrajsko galerijo se nisem prvič srečal, pred petintridesetimi leti sva v njej imela razstavo z Zvonkom Čohom, takrat sva šla na smetišče, nabrala cele kupe krame, iz nje pa potem na stene galerije pribijala različne kose in tako naredila neke objekte. Ko sem pripravljal letošnjo razstavo, v kateri sem se preizkušal s spreji, pa jo je vodja galerije samoumevno napovedal kot »slike in objekti«. In tako sem poleg slik na stene pač postavil še predmete, ki so bili pri roki, njegov bicikel in podobno, in v resnici se mi je potem zdelo dobro, da so ti predmeti malo zamajali tiste spreje. Že po koncu študija sem si zadal, da ne bom finančno odvisen od tega, kar rad počnem, ker bi se v tem primeru moral za preživetje tudi kreativno prilagajati. Ko sem se naveličal svoje lastne risbe, ujetosti v svoj lastni izraz, sem si lahko privoščil raziskovanje na vseh področjih, januarja bom imel novo razstavo polivank na Ptuju, kjer bodo tematika kurenti in astronavti.

(Smeh.) Kurenti in astronavti?

… in alpinisti!

Sveta trojica?

Da, tako je hotelo naključje: barvo polijem in potem nastane slika, ki spominja na Rorschachov test in kot kavna usedlina »prerokuje«, kaj sodi zraven. In tako narišem rahlo psihedelične like, ki izpostavijo to vsebino. Tako naj bi se rodila abstraktna umetnost, ko je Kandinski zagledal nenavadno sliko, ki mu je bila zelo všeč, nato pa ugotovil, da je njegova, a narobe obrnjena.

Nam so bile všeč vaše karikature, ki so krožile že na mariborski prvi gimnaziji.

Stripe sem začel risati v osnovni šoli, navdihoval me je Srečni Luka, v srednji šoli pa sem se bolj posvetil karikaturam, tudi političnim, všeč mi je bil David Levine, pa seveda slovenska četa karikaturistov, predvsem Smrekar in povojni avtorji Bine Rogelj, Pavliha ... Tako sem pristal na likovni akademiji.

Kjer ste se usodno srečali s Zvonkom Čohom in naredili prvo risanko, že tipično ludistično, kar ni bil enostaven podvig?

Drži. Na idejo za risanko sva prišla na zagrebškem festivalu risanega filma, najprej sva začela snemati tjavendan, animirala sva mravlje in druge žužke, nato pa je leta 1981 nastala najina prva risanka Skušaj pomigati dvakrat, ki je bila dobro sprejeta, bila je najina odskočna deska. Tudi ludizem je bil del tako imenovane zagrebške šole, ki je v svetovnem merilu veljala za majhen kreativni nukleus, avtorski in individualiziran val eksperimentiranja: filmi brez trdne zgodbe, z asociativnimi prizori in obrati. Takrat je Dušan Vukotić dobil tudi oskarja za kratek risani film Surogat, ki pa je bil zelo abstrakten, hkrati ekološki in družbenokritičen.

Za celovečerni animirani film Socializacija bika sta poleg nagrade Prešernovega sklada v Stuttgartu dobili tudi »nagrado za humor«. Sliši se smešno, kot bi si jo izmislili posebej za vaju?

Morda so si jo res, ker film v tehničnem smislu ni bil najboljši in ni mogel dobiti kaj drugega. Zdi pa se mi, da je bil odločilen glas nemškega člana žirije, ki je najino delo poznal že iz Zagreba.

Socializacija bika je bila, tako kot je risanka izvorno, namenjena odraslim, pri nas smo do takrat poznali predvsem risanke za otroke.

Prvo risanko je naredil Američan Winsor Mckay v prvih letih 20. stoletja, animiral je dinozavra, in ni bila namenjena otrokom. Kmalu pa so začele nastajati risanke za otroke, v katerih so se nenehno pretepali, metali drug drugega z balkona, pa naj je šlo za Toma in Jerryja ali Popaja. Enako v burleskah, tudi tam so pretep naredili smešen. V 90. letih je neki stripar naredil risanko Toma in Jerryja, v kateri Tom na koncu pohrusta Jerryja in izpljune njegove kosti.

In to je bil njegov konec? Še dobro, da smo imeli tudi dobrodušnega, rahlo depresivnega Gustava!

Da, to je bil konec Toma in Jerryja, Gustav pa je bil njegovo perfektno socialistično nasprotje: ubadal se je z vsakodnevnimi težavami slehernika. Tudi češki Krtek je bil zelo dobra risanka, pa hrvaški Baltazar, Poljaki so imeli odlične, a zelo zatežene, otroci so verjetno bežali stran.

Ker so bile v resnici politična kritika?

Točno to. Ena jugoslovanska na to temo je bila odlična: možiček teka od luknje do luknje, iz katerih se kadi, in jih skuša zamašiti. Na koncu vse skupaj eksplodira. Produkcijo za otroke se je dalo brati tudi drugače in v to polje sva stopila tudi midva s Zvonkom.

Kako je sploh mogoče risati v dvoje?

Vzela sva papir in naredila vsak eno piko, potem malo daljšo piko, pa črtico, pa nov papir, vsak je risal svoj lik in potem sva te like prepletla; a to je bilo zamudno, ker sva drug drugega čakala, zato sva se dogovorila, kakšna bo zgodba, in je en risal eno, drugi pa drugo stvar. Potem sva drug drugemu dorisovala. Kasneje sva začela iste like risati oba.

Ne spominjam se, ali smo gledalci
to opazili?

Trudila sva se, da ne bi, a morda je to videl del ljudi z izurjenim očesom. Nekaj takega je naredil Buñuel, ko je v filmu Diskretni šarm buržoazije zamenjal igralko brez pojasnila, kar je begalo gledalca.

Kako kaže stripom in animacijam na akademiji, kjer poučujete?

To področje se je zelo razvilo, ko se je povečala dostopnost tehnike, vsakdo lahko snema s telefonom, računalnikom, fotoaparatom. Prej je bil studio težko dosegljiv, filme smo pošiljali na razvijanje v Nemčijo, ko so prišli, si pa ugotovil, da si dva dni snemal s poklopcem na kameri! Danes je to delovanje na akademiji zelo živahno, Društvo slovenskih animatorjev ima nekaj zelo uspešnih članic in članov, Špelo Čadež, Leo Vučko, Kostja Saksido, Timona Ledra, Gregorja Masnaka, Mitja Mančka ...

Ali ta tehnološka enostavnost odnese tudi kaj dobrega?

Socializacijo bika sva z Zvonkom v celoti naredila analogno, od snemanja montaže, zvoka, vse smo lepili s selotejpi, montažerka je imela filmske trakove okoli vratu, po tleh je bilo nastlano do kolen in potem smo iskali kot blazni ... Prav v času, ko sva midva nehala, so dobili na RTV montažo, nenadoma se je to dalo pregledovati z enim pritiskom na gumb. Pri stari metodi je bilo dobro to, da smo veliko časa preživeli skupaj in se nonstop hecali.

Hočete reči, da je stara tehnika omogočala boljše socialno življenje?

Absolutno! Zdaj najprej delajo, šele potem se družijo. Polje animacij se neverjetno širi, kombinacija računalniške in analogne tehnike daje izvrstne rezultate, ogromno je dolgometražnih animiranih filmov za otroke, to je velik biznis, pa tudi igričarska in znanstvenofantastična industrija cvetita.

Veliko je tudi risanih celovečercev za odrasle.

Vsekakor, zelo je odmeval animirani film po stripu Persepolis Iranke Marjane Satrapi z resno politično vsebino, narejeni so bili filmi o izraelsko-palestinskem konfliktu, dejansko so ti filmi postali relevanten del filmske produkcije s pogosto pedagoško noto. Zanimiva niša so tudi animirana predavanja na zelo resne teme, razložijo ti britanski finančni sistem s pomočjo hitrih animacij, ki so napol statične, risb, puščica pokaže pot denarja, malo šaljivo in poučno hkrati, ker lažje razumeš, kamera teče po papirju, kot bi nekdo sproti risal ...