Vsebinsko zasnovo letošnjega Grafičnega bienala Ljubljana, ki se pod naslovom Iz praznine so prišli darovi kozmosa začenja v petek, je pripravil znani ganski vizualni umetnik Ibrahim Mahama (1987), eden najbolj vplivnih sodobnih afriških ustvarjalcev. Slovi zlasti po svojih obsežnih instalacijah, v katerih različne rabljene predmete ali materiale kritično postavlja v nove kontekste in s katerimi se je predstavil na najbolj uglednih svetovnih razstaviščih – na osrednji razstavi letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah si je na primer mogoče ogledati njegovo delo Parlament duhov (2019), svojevrstno repliko ganskega parlamenta, sestavljeno iz lesenih stolov, nabranih iz železniških vagonov drugega razreda, dotrajanega šolskega pohištva ter arhivskih dokumentov. Deluje tudi kot slikar in kipar.

Kot umetnik ste se v zadnjem desetletju že dodobra uveljavili, tokrat pa ste se znašli v vlogi umetniškega direktorja. Kako ste sprejeli ta izziv?

Zdelo se mi je fantastično! Povabilo sem na eni strani videl kot priložnost, da premislim svoja lastna ustvarjalna izhodišča z nekoliko drugačne in širše perspektive, na drugi pa kot možnost, da se še bolj poglobim v določene tematike, ki me zanimajo tudi sicer. Že dlje časa se namreč ukvarjam z vlogo in zgodovino ganske infrastrukture, zgrajene tik po razglasitvi neodvisnosti, ko si je naš prvi predsednik Kwame Nkrumah v poznih 50. letih prejšnjega stoletja prizadeval za gansko samozadostnost. Tako sem v svojem delu raziskoval tudi povezave med Gano ter nekdanjim vzhodnim blokom, še posebno tesne vezi pa so se pri naporih za dekolonizacijo afriških držav in njihov gospodarski napredek spletle z Jugoslavijo. Inženirji in arhitekti iz teh držav so prihajali v Gano, da bi pomagali graditi tovarne ali različne ustanove; večina teh zgradb je danes opuščena in pozabljena, podobno kot se tudi o obdobju socializma pri nas ne govori več veliko. Toda praznina v sebi vselej nosi tudi nek potencial, zato me je zanimalo, na katere načine bi bilo mogoče te stavbe iz obdobja gibanja neuvrščenih interpretirati na novo – čeprav se nekaj poruši ali ne deluje več, se lahko iz tega kaj naučimo, odstirajo se nam možnosti za razumevanje odnosov, v katere so bili takrat vpeti ljudje, odpirajo se pozabljena vprašanja.

In kako so te vsebine vstopile v zasnovo letošnjega grafičnega bienala?

Pomislil sem, da bi lahko raziskavo tega dela zgodovine, zaznamovanega tudi s prijateljstvom med državami, medsebojno pomočjo, sodelovanjem in solidarnostjo, vsega tega danes v svetu skorajda ni več, nekako združil z zgodovino samega bienala, ki je bil ravno tako ustanovljen sredi 50. let prejšnjega stoletja. To prepletanje, ki preučuje ekosistem nekdanjih povezav ter sodelovanj, pa sem videl kot izhodišče razmisleka, kaj lahko bienale ponudi v sodobnem času, kako ga vzpostaviti kot »prazen« prostor potenciala, ki bo hkrati v skladu s svojo tradicijo. Pa čeprav bo morda vseboval tudi umetniške forme, ki kdaj v preteklosti nanj ne bi spadale.

Kako pa ste se nato lotili oblikovanja programa?

Hotel sem začeti z osnovne točke, iz ustvarjanja samega, skozi vrnitev k vprašanju umetniške produkcije kot take. Oblikoval sem se namreč skozi umetniško šolo, ki je bila zelo usmerjena v eksperimentiranje, v spraševanje o vlogi umetnosti in o tem, kaj sploh pomeni biti umetnik; profesorji so hoteli, da razmišljamo neodvisno in na umetnost gledamo kot na proces, ki dopušča tudi napake. Vsem to sicer ni bilo všeč: večina umetnikov si želi uspeti, hočejo se naučiti znanj, ki bi jim to omogočila, ne pa poslušati, da je neuspeh del umetnosti. (Smeh.) A moja umetnost se je pozneje v resnici napajala iz neuspehov, ti so mi omogočili, da najdem nove poti in prava vprašanja.

Skratka, ko sem prvič prišel v Ljubljano, sem se najprej lotil nabiranja različnih zgodovinskih materialov. To počnem tudi sicer – v Gani še vedno lahko najdemo sto let stare predmete, ki se jih zaradi modernizacije ne uporablja več, a še danes ležijo nekje pod posteljo. Ta postelja se mi zdi tudi dokaj primerna prispodoba mojega načina dela: na njej ležimo, sanjamo, si zamišljamo prihodnost, pod njo pa je neka temačna praznina, v kateri se skriva potencial v podobi odvečnih predmetov z vsemi zgodbami, vpisanimi vanje. Nato sem obiskal vse umetniške šole v Sloveniji, od Nove Gorice do Maribora in Ljubljane; predstavil sem jim različne zgodovinske podatke ter drugo zbrano gradivo in jih povabil k sodelovanju, kot tudi še številne umetnike iz Slovenije, Evrope, Afrike in drugod. Dobili smo obširen nabor predlogov, iz njega pa smo s kuratorsko ekipo izbrali ustvarjalce, s katerimi smo skupaj oblikovali program bienala. Zanimal nas je odprt način dela, veliko bolj, kakor je običajno na takšnih prireditvah, premišljevali smo o možnostih, ki jih odpirajo različni umetniški formati, zelo pa smo bili pozorni tudi na širitev prizorišč: bienale tako ne bo samo v institucijah, kot sta Mednarodni grafični likovni center ali Cukrarna, ampak bo potekal tudi v prostorih, kot so Krater na gradbišču za Bežigradom, avtonomna cona PLAC ali atelje umetniškega kolektiva Sreda v sredo; razmišljali smo tudi o uporabi Plečnikovega stadiona, vendar se je to izkazalo za birokratsko preveč zapleteno.

Bodo torej na ogled pretežno vsebine, ustvarjene posebej za bienale, ali tudi že prej obstoječa dela?

Pravzaprav gre za kombinacijo obojega. Nekatera dela so recimo iz zgodovine samega bienala in so bila torej na njem nekoč že razstavljena, le da bodo sedaj umeščena v drugačen kontekst; številna pa so bila ustvarjena prav za to priložnost, naj gre za tiske oziroma grafike ali pa murale na različnih lokacijah, ki nastajajo v sodelovanju povabljenih umetnikov in slovenskih študentov umetnosti. Nekatera dela so začasna, na primer instalacije, program obsega tudi glasbene nastope, performanse, filmske projekcije, izobraževalne in diskurzivne vsebine; vanj je vključenih tudi nekaj del, ki so nastala neodvisno od bienala in bodo na njem predstavljena v razširjeni obliki. Gre torej za izrazito raznolika dela iz več zvrsti, ki pa se povezujejo tudi v neko celoto, kolikor naslavljajo teme potencialnosti, solidarnosti, starih prijateljstev ter prihodnosti. Osnovno vprašanje je bilo, kako lahko na novo izumimo umetnost, ne pa da jo zgolj reproduciramo, in kakšen je pravzaprav njen namen.

Omenili ste že, da kot umetnik praviloma izhajate iz uporabe različnih najdenih objektov in rabljenih materialov, znani ste denimo po monumentalnih instalacijah, kjer ste celotne stavbe prekrili s skupaj sešitimi vrečami iz jute ...

Ti materiali in predmeti, ki jih uporabljam, imajo v sebi ogromno življenja, in kolikor je vanje vpisana neka zgodovina, tudi pomena. Na primer, te vreče iz jute so skozi čas nosile različne surovine in izdelke, recimo kakav ali premog, zaznamovane z izkoriščanjem in podreditvijo. To je material, ki je ranjen; ko ga s sodelavci razrežemo ter potem znova sešijemo skupaj, zanj ustvarimo nov kontekst, ki pa vsebuje tudi starega, prejšnjega, kakor je denimo dobiček, ki temelji na izkoriščanju, ali sistem družbenih razmerij ter vrednot, ki to izkoriščanje omogoča. Umetnost je pravzaprav vedno rojena in navdihnjena z neko krizo, in ta je vselej vsebovana tudi v samem delu; zato umetniško delo v tem smislu ne pripada izključno umetniku, ne glede na to, kako in s čim ustvarja. Tako tudi dela, ki jih naredim jaz, ne vsebujejo samo mojega dela – morda vanje prispevam nekakšen intelektualni vložek, toda tu je tudi mnogo dela drugih, vloženega skozi dolga leta, ki se odraža v teh objektih in na katerega lahko danes pogledamo z drugačnimi očmi kot nekoč. Veliko umetnikov naredi nekaj samo zato, da potem to prodajo; toda vprašati se je treba, katero delo v resnici prodajaš in kako se zaslužek vrne v okolje, ki ti omogoča, da sploh ustvarjaš, kako torej postane del lasti skupnosti.

Sami prihodke od svojega dela namenjate vzpostavljanju izobraževalnih in kulturnih ustanov v Gani, namenjenih tako umetnikom kot najširši javnosti.

Res je, in eden od teh umetniških centrov je nastal v prav takšni opuščeni zgradbi, kot sem jih omenil na začetku – zdaj so tam razstave, predavanja, predstave, tečaji risanja, matematike in robotike, hkrati pa je to pravzaprav tudi edini kraj v mestu, kamor lahko pride družina na piknik ter preživi dan po svoje, ne da bi morala kaj plačati. Poskušam kupiti še eno tako stavbo, zraven katere je tudi pokopališče, kjer počiva nekaj arhitektov in inženirjev, ki so jo gradili; tudi iz teh pozabljenih ostankov nekdanjih tovarišev, ki so prepotovali na tisoče kilometrov, da bi pomagali, se lahko učimo o solidarnosti in napredku. To zgradbo bi želel spremeniti v predavalnico ali knjižnico, kjer bi lahko premišljevali o preteklosti, a tudi oblikovali nove, prihodnje zgodovine. Kajti ne more biti vse podvrženo le pritisku kapitala, onkraj katerega ni več idej, ki bi nas povezovale kot skupnost; takšen svet nima več duše in v njem nima smisla živeti. Vsaj košček duše sveta moramo ohraniti ali pa mu vdahniti novo – in to je tisto, kar lahko počne umetnost.