Marjetica Potrč, ki že desetletja deluje na presečišču umetnosti, antropologije in ekologije, je o tematiki razstave Voda in zemlja, ki so jo v Mestni galeriji Piran odprli v soboto, začela premišljevati leta 2021 ob našem referendumu o vodi, ko so ljudje prvič zares množično stopili v obrambo narave. Na povabilo Bienala v Sydneyju je tako najprej nastal vizualni esej Pravice reke, ki mu je in situ dodala še esej o avstralski reki Lachlan. Ob načrtovani selitvi te razstave iz Sydneyja v umetničino matično berlinsko Galerie Nordenhake pa je prišlo še do »postanka« v Piranu; tu je avtorica vodi dodala še zemljo z esejem Dežela skrbnikov: balada o Piranu.
Reka kot pravni subjekt
Soča, »bistra hči planin«, ta za slovensko identiteto tako ključen emblem, ki je vse manj bistra in vse bolj plen korumpirane politike in kapitala, je ustrezen pandan avstralski reki Lachlan, ob kateri živi ljudstvo Wiradjuri. Avstralske oblasti so namreč tam načrtovale gradnjo jezu, ki bi osušil spodnji tok. V obeh primerih so se ljudje, s katerimi se je povezala tudi umetnica, uprli, saj so bili načrtovani uničujoči posegi, ki jih omogoča globalno prevladujoče pojmovanje narave kot objekta neomejene potrošnje. Zaradi usodnih posledic takšnega pojmovanja – vsesplošne devastacije in posledično podnebnih sprememb – je treba spremeniti status narave, je prepričana Marjetica Potrč, in to zahtevajo tudi okoljevarstveniki: narava mora postati subjekt ne le v družbenem, ampak tudi v pravnem smislu, subjekt z določenimi pravicami. »Šele status subjekta ji bo prinesel pravno zaščito, ki je zdaj nima, ljudje pa bomo s tem postali njeni skrbniki in varuhi. Proces je podoben priznavanju socialnih in političnih pravic deprivilegiranih družbenih skupin,« pravi Marjetica Potrč.
Razstava je nastajala skoraj leto dni, v tem času pa se je avtorica, kot vedno v svojih projektih, povezala z ljudmi v okolju svojega delovanja; ne le s kustosoma Mestne galerije Piran Maro Ambrožič in Maticem Bukovcem, ampak tudi s prebivalci Pirana in širšega zaledja območja Istre, kjer sta sobivanje ljudi z zemljo in odvisnost od nje zelo močna. »To je hommage Istri,« sporoča umetnica.
Piran, ki mu je posvečena balada, ki govori skozi štiri letne čase, štiri barve, je eksemplaričen primer ne zaradi svojske lepote, ampak tudi zaradi svojih težav: že leta bije obupni boj s svojimi demoni, v prvi vrsti z izseljevanjem, ki je posledica nebrzdane turistifikacije, pa tudi s podnebnimi spremembami, ki povzročajo uničujoče hudournike.
Zagrabiti problem pri koreninah je v tem primeru pomenilo povezavo z domačini, ki ne le poznajo in trpijo posledice, ampak posedujejo tudi zgodovinski spomin in s tem poti za rekonstrukcijo in ohranjanje propadajoče dediščine. »Posvetili smo se tako piranskim vrtovom kot solnim poljem, kjer smo skušali srednjeveške modrosti pridelave povezati z današnjim časom.«
Ne javni, skupni prostor
Pri tem je potreben še en premik, je prepričana Marjetica Potrč: »Opustiti je treba pojem javnega prostora, ta modernistični izum, ki je skozi čas postal nezadosten, ker je praksa pokazala, da je 'javno' pogosto vse kaj drugega kot dostopno vsem. Nadomestiti ga moramo s pojmom skupni prostor, kar pomeni, da postajamo njegovi skrbniki, ki z njim živimo. Prav o soupravljanju skupnega prostora je govorila tudi Nobelova nagrajenka za ekonomijo leta 2021 Elinor Ostrom.« Elinor Ostrom je bila prva ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo.
