Zavod Projekt Atol in zavod Ljudmila obeležujeta dvajset let obstoja. Njuno delovanje je izredno kompatibilno, pravita Živa Zupan iz Ljudmile in Marko Peljhan iz Atola, zato sta se odločila, da prihodnje načrte ob jubileju predstavita skupaj.
Valilnica za mlade talente
Ljudmila se sicer posveča predvsem izobraževanju, je nekakšna valilnica za mlade, ki dobijo pri njih priložnost za eksperimentiranje, opremo in mentorje. »Njihova« instalacija Soundlighter se bo denimo 30. septembra predstavila v okviru ljubljanske Svetlobne gverile, zvočno-vizualna skupina Theremidi Orchestra, ki se je na delavnici pred leti naučila izdelovati odprtokodno programsko opremo in zvočne instrumente, pa je lani že izdala dvojni album, pred dnevi pa nastopila celo v newyorškem centru Eyebeam, enem vodilnih ameriških odprtokodnih hekerskih umetniških laboratorijev.
Na drugi strani pa se Atol posveča predvsem raziskovalni umetnosti, ki poteka tudi po laboratorijih in ne vedno pred očmi javnosti ter zahteva čas. Kljub temu da sta oba zavoda proti hiperprodukciji (ki je bolezen, pravi Peljhan) in se zavzemata za večjo kakovost projektov, nerazumna pravila financiranja tudi njih silijo k intenziviranju programa do konca leta. V Rigi, letošnji kulturni prestolnici Evrope, se je tako Atol predstavil s projektom Peljhana in sodelavcev Ničesar ne smemo imeti za samoumevno (naslov je Eisenhowerjev citat iz leta 1961, ko je posvaril pred močjo vojaško-poslovnega sektorja, instrumentalizacijo znanosti in izčrpavanjem naravnih virov), ki so ga nato predstavili še na Pittsburškem bienalu, novembra pa bo na ogled v ljubljanski Kapelici.
Projekti, ki trajajo več let
Pred dnevi je premiero na Ptuju doživel tudi projekt Barbare Kukovec Fašenk!, ki združuje etnološko pustno dediščino in sodobno umetnost in bo novembra na ogled tudi v Slovenskem mladinskem gledališču; v sodelovanju s tem teatrom poteka tudi Atolov večletni projekt Bridge, posvečen eksperimentalnemu gledališčniku Richardu Foremanu. V pripravi je tudi projekt Gledališča zatiranih o Srebrenici, Atol pa se bo s stalno postavitvijo v KSEVT poklonil še enemu pozabljenemu umetniku, pionirju novomedijske umetnosti, v ZDA živečemu Edvardu Zajcu.
Dvanajst let znotraj Atola deluje tudi založba rx:tx, ki jo vodi Borja Močnik in ki skrbi predvsem za hiphop in sodobno elektronsko glasbo. Lokalni delež prodaje je, kot je povedal Uroš Veber, zelo majhen, zato se opirajo predvsem na globalno distribucijo. Glasbeni trg se spreminja, narava poslušanja glasbe ravno tako, uspešnice, ki so še pred časom »živele« šest mesecev, so zdaj vroče le še dva do tri tedne. Živimo v času singlov in pretočne glasbe, založniki se večinsko preusmerjajo v digitalne izdaje, zgoščenkam je odklenkalo, enako kot albumom. Tisto, česar se v Atolu še posebej veselijo, pa je, da so postali koordinatorji od Evropske unije financiranega mednarodnega projekta Changing Weathers (vremena v množini seveda ciljajo tudi onstran meteorologije). Upajo le, da bodo domači sofinancerji obljubljeni delež zares izplačali. To v tej državi namreč ni samoumevno.