Z besedami, »gre za kri in ne za rdečo«, se zaključi video, v katerem Aina Šmid gola s kravato in brki ter blond lasuljo razlaga, kako so belopolti voditelji postsocialističnih držav pripravili svoje družbe na globalni kapitalizem – skozi neenakopravnost in delitev na razrede. Na primer z izbrisanimi je tudi Slovenija prispevala svoj madež in si zaslužila vstopnico v globalni klub umazanih.
Marina Gržinić je filozofinja, teoretičarka, umetnica in profesorica na likovni akademiji na Dunaju, kjer predava video in konceptualno umetnost v sklopu interkulturnih študij, kjer raziskuje, kako na ljudi vplivajo politike rase, spola, nacionalnosti, državljanstva in razreda. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se s partnerico Aino Šmid z video umetnostjo upirali nesvobodi posameznika v sicer svobodni kolektivni socialistični družbi. V devetdesetih sta skozi estetsko izbrušene in simbolične videe napadali vojaške balkanske države in nastrojenost postsocialističnih držav proti LGBT, kar sta stopnjevali po letu 2000 z nizom teoretsko podprtih in udarnih antiglobalističnih videov. V zadnjem času Marina Gržinić predvsem skozi predavanja razkriva politiko (post)kolonializma, rasizma, razpadanja skupnosti in subjekta ter evropsko nekropolitiko, ki se napaja iz smrti.
Razstava prinaša izbor videov, plakatov in publikacij, pri katerih sta ustvarjalki sodelovali. Gledalec se lahko udobno posveti estetiki obeh umetnic in izobraževanju skozi politične videe, ki želijo z leti prestopiti prag ločene umetnosti in se zliti z našimi življenji po vzoru zgodnjih avantgard. Z leti videi prehajajo v vse bolj neposredna sporočila in opazni sta zaostritev in agresivnost nagovora, uperjenega proti politiki fašizma, ki se kaže v diskriminaciji do marginaliziranih skupin, razgradnji izobraževanja in sodelovanja v globalnem genocidu skozi brisanje zgodovine. Glavni krivec je velikan Goljat – globalni kapitalizem.
Odziv nanj je na novo pojmovan levičarski feminizem, ki se združuje z razrednim bojem. V tem interdisciplinarnem pojmovanju boja je tudi njun presežek: iz teorije in filozofije v prakso z opiranjem na kulturno politiko in umetnost videa, ki lahko edini zaobjame tako kompleksne družbene probleme. Namen je ozaveščati in širiti informacije z naslonom na teoretike in sodobne filozofe, ki razkrivajo realnost pod hollywoodsko površino.
Nista usmerjeni le na lastno produkcijo, temveč tudi na zbiranje umetniških del drugih, ki so pozabljena ali prezrta. Na tak način zbirata in pišeta kontrazgodovine in izdelujeta protiarhive. Njuna kritična teorija na neki način nadaljuje zamisli konceptualne umetnosti iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila umetnost še del razrednega boja. Obe aktivistki sta dami boja, obstranki in pogumni vitezinji, ki z donkihotovsko nepopustljivostjo ozaveščata, kar bi pravzaprav moralo biti obvezni del vsakega izobraževanja. Umetnici nista naivni in se zavedata, da gre za boj na dolge proge in proti Goljatu. Končno so bile naše svobode pridobljene s krvjo in ne z barvo.
