Več kot trideset let so si v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) prizadevali, da bi kitajske predmete iz znamenite Skuškove zbirke pregledali in ocenili kitajski strokovnjaki, kustosi in restavratorji, ki skrbijo za kulturno dediščino Prepovedanega mesta v Pekingu, od koder naj bi Ivan Skušek mlajši pred sto leti v Slovenijo tudi pripeljal večino predmetov.

Prva delegacija kitajskih strokovnjakov je prišla v SEM že leta 2015, vmes jih je ustavila pandemija, zdaj pa je operativna ekipa končno v Ljubljani; svojo misijo bo pet strokovnjakov, ki so v bistvu gradbeni inženirji, ter kustos zaključili konec oktobra. Projekt poteka v sodelovanju z oddelkom za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete in Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper ter s finančno podporo ministrstva za kulturo in Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Predmeti iz Prepovedanega mesta

Kustos v SEM in vodja projekta mag. Ralf Čeplak Mencin, ki je zaradi Skuškove zbirke v Peking prvič odpotoval že leta 1993, pravi: »Že dolgo imamo stike s Prepovedanim mestom, to je največji muzej na Kitajskem in eden najpomembnejših na svetu. Odkar imamo v SEM to dragoceno zbirko, to pa je od leta 1964, ko so odprli muzej neevropskih kultur v gradu Goričane, smo se hoteli povezati s Kitajci. Del zbirke je tudi model kitajske hiše in okrasne stene. Ampak do pred nekaj leti smo mislili, da gre za čajni paviljon, ker je bila zraven streha. A ravno prva kitajska delegacija je takoj videla, da gre za hišo, dokaj redko, celo oni takega modela nimajo v Prepovedanem mestu, ter okrasne stene.«

V Skuškovi zbirki, ki se trenutno nahaja v zgornjih depojih muzeja, najdemo pahljače, vaze, zelo lep primerek čajnika, pripomočke za kadilnico, budistične kipce, porcelan, keramične predmete, glasbila, posebej pomembno pa je pohištvo – postelja z baldahinom, dve ogledali, omare. Pohištva je za tri sobe. »S kustosom Guo Fuxiangom greva zdaj skozi predmete res od A do Ž. Niso pa tu trenutno vsi predmeti iz zbirke; nekaj jih je v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran na razstavi Kanček Daljnega vzhoda: Predmeti iz Vzhodne Azije v zbirkah pomorščakov, nekaj jih je v SEM na občasni razstavi Sveti konji – nebesni jezdeci ter še nekaj na stalni razstavi v tretjem nadstropju muzeja, kjer so kakovostni kosi omar, ki naj bi skoraj zagotovo prišli iz Prepovedanega mesta.

Kot še pravi kustos Čeplak, je te omare baje uporabljal prvi predsednik po padcu cesarstva Yuan Shikai. »Prej se je domnevalo, da je bila Skuškova žena hči bogatega grofa in da je celotna zbirka njena, vendar je bil Skušek nedvomno zbiratelj, morda sta bila celo oba. Nismo našli njegovega dnevnika, ga je pa pisal njegov brat, tega pa imamo. Ko je celotna zbirka leta 1920 prišla v Ljubljano, sta jo skupaj z bratom odpakirala; Ivan je razlagal o predmetih, brat pa je pisal dnevnik. Ta dnevnik nam je predal Janez Lombergar, ki je Skuškov pranečak. Pranečakinja je bila tudi pokojna Zoja Skušek.«

»Počutim se počaščenega«

Delo kitajskih strokovnjakov je te dni ves čas na ogled tudi javnosti, namreč v muzeju so razstavni prostor priredili v delavnico, jo ogradili s panoji, del pa osteklili, tako da lahko mimoidoči restavratorje opazujejo pri delu. Njihove veščine, izkušnje, znanje namreč sodijo tudi v kontekst nesnovne kulturne dediščine.

Kustos Guo Fuxiang, ki se zdaj ukvarja s provenienco predmetov iz Skuškove zbirke, je povedal: »Material nas je v SEM pričakal po koščkih, zapakiran v škatle, kjer je ležal sto let. Vsak košček smo posebej razstavili, kajti eni deli so bili že sestavljeni, del strehe na primer je bil v enem kosu. Verjetno je bil model hiše nekoč v eni celoti, med transportom pa se je sesul. Mnogo lesenih koščkov se je tudi polomilo. Zložili smo jih skupaj po kategorijah in šele zdaj bo mogoče model hiše sestaviti nazaj. Če bi vse prešteli, gre za več tisoč koščkov.«

Gre za lesene koščke iz borovca in smreke, manjkajoče, ki je treba nadomestiti, pa izdelujejo zdaj kar iz slovenskega smrekovega lesa, s čimer se tudi optično lepo ločijo od originalov; s tem sledijo tudi uveljavljeni konservatorki etiki zadnjih let. In zakaj je Skušek sploh pripeljal ta model hiše v Slovenijo? Služil bi mu namreč za model pri gradnji zasebnega muzeja. Kupil je že parcelo v Črnučah, pa ga je prehitela druga svetovna vojna, po kateri je tudi kmalu umrl. Model hiše praktično že nastaja, model ni zelo velik, je pa vseeno tolikšen, da rabi odmerjen prostor. Nedvomno gre za hišo iz ruralnega okoliša iz severnega območja Kitajske, razmišlja kustos Čeplak. »Verjetno v Evropi sploh ni takšnega modela, zelo malo jih je tudi v svetu. Pred sto leti ni bilo ravno običajno, da bi se izvažalo takšne modele hiš, se je pa izvažalo porcelan, oblačila, pohištvo.«

Kustos Guo Fuxiang pa dodaja: »Ko gledam zdaj vse te predmete iz zbirke, se nekako res vidi, da je Skušek hotel postaviti muzej in da ga je zelo dobro načrtoval, glede na to, kaj vse je v zbirki. Imel je nek načrt, kako to izpeljati. Dosti dobro in pazljivo se je odločal, kaj kupiti in kaj ne. Vidi se, da je bil njegov namen slovenski publiki predstaviti Kitajsko in da je izbral predmete, ki bi reprezentirale kitajsko kulturo in umetnost ter posebnosti. Prav počaščenega se počutim, ko vidim, kako skrbno je Skušek izbral te predmete. Gre za lep primer, kako sta se povezali dve državi, dve kulturi. Skušek je bil poslanec, kulturni poslanec.«

Skuškovo zbirko in tudi restavratorske posege si bo v celoti mogoče ogledati na razstavi, ki jo bodo v SEM odprli spomladi.