Sodobna umetnost se mora vsakič znova domisliti novega trika, kako pripraviti vsega vajeno publiko do tega, da bi ji izkazala zanimanje. Nemca Volker Morawe in Tilman Reiff, združena pod enigmatičnim umetniškim imenom //////////fur////, sta se odločila, da bosta obiskovalce svoje razstave angažirala tako, da jih malce »zmikastita«. Zato je njuno nekoliko nevarnejšo različico playstationa PainStation mogoče igrati le na lastno odgovornost. Skratka, »brez bolečine ni igre«, kot se glasi prevod njune razstave no pain no game, ki te dni gostuje v ljubljanskih galerijah MoTA Point in Vžigalica.
Projekt medijskih oziroma gadget umetnikov in oblikovalcev iger poskuša ponuditi alternativo napredujoči socialni izolaciji uporabnikov elektronskih naprav. Čisto enostavno: obiskovalca vabi k interakciji, k temu, da postane unikatni del umetniškega dela. Različne igre in naprave tandem razvija že dobro desetletje, z njimi sta pobrala celo vrsto mednarodnih nagrad, PainStation je med drugimi razstavljal tudi newyorški MoMA.
Igra na lastno odgovornost
Vročina, blag elektrošok in tepež z elastiko. To so tri faze kaznovanja, ki jih prinese napačna poteza v preprosti 2D videoigri najenostavnejšega izziva: žoga ne sme zleteti mimo drsne plošče, s katero jo igralec prestreza. »Veliko je govora o nasilju v videoigrah. A v resnici pri igrah nikoli nihče ne umre ali se poškoduje. Zato sva naredila igro, ki napake dejansko kaznuje. Poleg tega je PainStation družbeni eksperiment, pri katerem opazujeva reakcije ljudi na kazen. Vsak igralec pokaže svoj karakter,« pravi Volker Morawe, ki nas je popeljal skozi razstavo.
Umetnikoma, ki ju mnogi vidijo kot »umetniška sadista«, drugi pa ju razglašajo za dadaista svojega žanra, je projekt PainStation prinesel grožnjo s tožbo podjetja Sony, ki pa ni pokazalo posebnega interesa za umetniško sporočilnost. Korporacija se je pobrigala le za to, da avtorja spremenita tipografijo imena podjetja. Kot zanimivost: ko je razstava gostovala v ZDA (in gostovala je praktično po vsem svetu), sta avtorja najela pravnike, da so z obiskovalci sklepali posebne pogodbe o uporabi igralne postaje na lastno odgovornost.
Guru, šarlatan, lažnivec
PainStation je le eden od multisenzoričnih artefaktov, ki jih avtorja razvijata zadnjih 13 let. Drugi primerek v galeriji MoTA Point se imenuje the ////furer//// in predstavlja klovnovsko figuro za visokim govorniškim odrom, oblečenim v državniško ikonografijo. Gledalec ga nastavlja na različne govore: Georga W. Busha, Colina Powella, Martina Luthra Kinga, Steva Jobsa, Toma Cruisa – kontroverznih figur naše dobe, skratka. Avtorja projekta obiskovalcu omogočata, da vsak govor opremi z oznako po svoji presoji: despot, predsednik, lažnivec, prerok, guru, šarlatan… Prav nevtralnih možnosti obiskovalcu ne ponujata, res pa je, da so tudi govori vse prej kot primeri diplomacije, ki je šla neopaženo mimo dnevnih novic. Ustvarjalna dilema, kot jo vidi Dnevnikova odprava, je ta, da je mogoče oznaki šarlatan in lažnivec uporabiti le vsako enkrat.
Umetnika sta razvila tudi najmanjše socialno omrežje na svetu in ga poimenovala Facebox. Vanj s svojim prijateljem stopimo fizično, tako da v škatlo, katere notranjost je vizualna replika priljubljenega spletnega omrežja, pomolimo glavo. Namen je jasen: če nas socialna omrežja oddaljujejo drug od drugega, saj je bolj kot »kdo« pomembno »koliko«, smo tukaj s prijateljem soočeni iz oči v oči. Čas je za pogovor človeka s človekom, kot so včasih rekli. In če molčita, začne Facebox postavljati svoja neumna vprašanja: Kako ti je ime? Kaj počneš v življenju? O čem razmišljaš? In slavni: Ti je to všeč? Kajne, da ti je všeč? Ob aparaturi visi plastična palica za primer, da se prijatelj preveč zamoti z všečkanjem. Facebook se je skratka moral utelesiti v Faceboxu, da bi ljudem pomagal najti pravega prijatelja in da bi uvideli, kako nevljudno je v resnici sočloveka dregati (angl. poke) pod rebra.
Ušesni črvi in druge nadloge
Nemški tandem rad eksperimentira z zvokom. Na razstavišču je šest majhnih robotskih krogel, ki se vse gibalno odzivajo na določeno zvočno frekvenco. Od obiskovalcev se torej pričakuje pogumen pevski nastop. Nič manj resno ni orožje: puške, mine, daljinsko upravljano oklepno vozilo, ki sta jih umetnika sprogramirala tako, da posnamejo zvoke, uporabnik pa lahko potem s temi zvoki »napada« ljudi v svoji okolici. Z njimi je seveda mogoče širiti pozitivna sporočila, pripravno pa je to orožje tudi kot gostitelj za »ušesne črve« (angl. earworm), torej napeve, ki jih s težavo stresemo iz spomina. »Navadno so to najbolj neumne pesmi,« pripomni Morawe. Ko denimo zvok posnamemo na mino, ta kasneje posneti napev »odpoje« ob vsaki najmanjši vibraciji v njeni bližini. Slaba novica skratka, če napravo preizkusite s posnemanjem visokega moškega falzeta Johnnyja Logana.
Pomemben element umetnosti dua je zabava, pravi Volker Morawe. »Seveda ne le zabava, saj sicer ne bi bila umetnika. A obiskovalcem ponujava ključ, da sami vstopijo v umetnino, postanejo del nje. Igre so v ta namen odlične, saj jih imamo vsi radi. Vse preveč preprosto je zgolj stati ob umetnini. Svet sodobne umetnosti je zelo resen, dostojanstven in zna biti prav boleč, ko razvozlavamo, kaj je želel umetnik sporočiti. Midva rada ustvarjava umetnost, ki je ljudem dostopna. In sploh – zakaj ne bi bil obiskovalec del umetniškega eksperimenta?«
Zabava do 23. novembra vzporedno poteka tudi v galeriji Vžigalica, kjer interakcija obiskovalcev z umetnostjo med drugim vključuje bližnje srečanje z muzikalično boksarsko vrečo in spoznavni večer z novim znanilcem borznih trendov – zlatim teletom.
