Ob meji s Španijo, kjer se prepletajo različne kulture in dvojezičnost, sta bili v francoskem mestu Perpignan že devetindvajsetič na ogled krutost in resničnost današnjega sveta, kakor so ju leto prej ujeli fotografi. Petindvajset razstav, 6 večernih predstavitev, 14 podeljenih nagrad, okrogle mize, debate ter 1300 registriranih fotografov in vsaj še toliko neregistriranih z vsega sveta. Festival Visa pour l’image slavi novinarsko fotografijo. Je največji tovrstni dogodek na svetu.
Opiti šamani v Sibiriji, dve popolnoma različni kulturi v Iranu, Dolomiti s smučarji brez snega, bitka za Mosul, kolaps v Venezueli, mladoletniki v mehiških zaporih, temna plat kitajskega gospodarskega razvoja… skratka, bilanca vseh nesmislov človeških dejanj na enem mestu.
Novinarska fotografija je v krizi, a kljub temu postaja vse bolj pomemben medij tudi na digitalnih platformah. Absurd pa je v tem, da je čedalje manj medijev pripravljenih to delo spodobno plačati.
Jean-Francois Leroy, idejni vodja in ustanovitelj festivala, se je v uvodu v festival spraševal, zakaj je bilo manjše število konfliktov pokrito z velikim številom fotografov – eden takih konfliktov je bila bitka za Mosul. Kar štiri nominacije za eno od nagrad (Paris Match Visa d’or) so pripadle fotografijam iz Mosula. Leroy je povzel besede pisatelja in Nobelovega nagrajenca Andreja Gida, ki je nekoč rekel: »Vse je bilo že povedano, ampak nihče ni poslušal in treba je govoriti znova in znova.« Ko se je odločil, da bo začel organizirati festival, so ga mnogi želeli odvrniti od projekta, saj je v bližini – v Arlesu – že potekal fotografski festival. Danes jim z veseljem pokaže sredinca. Če bo zbral zadosti finančnih sredstev, v prihodnosti obljublja novosti. Dogodek je namenjen predvsem druženju fotografov med seboj in s strankami. Christopher Morris zelo rad pride sem, pravi Leroy. Na vprašanje, kaj se je spremenilo v fotografiji v zadnjih letih, odgovarja, da je digitalizacija tista bistvena sprememba. Ko se je zgodil napad v Mogadišu, so bile že nekaj sekund po tem v medijih fotografije napada. Vendar pa je kamera zgolj orodje. Še vedno je najbolj pomembno, kdo upravlja s tem orodjem. K temu pa Leroy doda, da za uspeh ni treba nujno oditi v vojno.
Seveda je tudi fotografska industrija v dobi digitalizacije prežeta z aferami. Nedavna, ki jo je sprožil Souvid Datta, britansko-indijski fotograf, ki je z ukradenimi fotografijami dobival nagrade po vsem svetu, je bila ena od neformalnih tem tudi v Perpignanu. Lars Boering, direktor World Press Photo, pravi, da se bo Souvid moral sam soočiti s posledicami svojih dejanj. »Če ne igraš po pravilih, nosiš posledice. Prepričan sem, da ljudje niso tako slepi, da ne bi opazili goljufij,« pravi. Na vprašanje, ali zaradi tega postajajo metapodatki pomembnejši od same fotografije, je odločno odgovoril, da ne. Obenem pa so ravno zaradi digitalizacije v zadnjih letih uvedli kar nekaj novosti. Ena od teh je Four Corners (Štirje koti), platforma za fotografije, kjer s kliki na vogale gledalec dobi vse informacije o fotografiji, druga pa Bigger Picture (Večja slika), platforma, ki omogoča boljši vpogled v fotografijo in ozadje le-te. Toda če bo fotografija ostala zgolj fotografija, je ne bo več, pravi Lars Boering ob misli na hiter tehnološki napredek. Festival je tudi priložnost za ogled internetnih platform, ki so še v fazi nastajanja. Ena takšnih je Image Republiq, platforma, ki bo na enem mestu združevala fotografe in njihove potencialne stranke, obenem pa bodo izdajali internetni magazin. Čedalje več fotografov je samostojnih, zmanjkuje pa denarja za financiranje daljših projektov. »Fotografi potrebujejo podporo,« pravi Deniz Dirim, urednica IR Web. Lepo je biti na Visi, srečati ljudi, ampak to je enkrat letno, zakaj ne bi trajalo ves čas, nadaljuje prijetna gospodična turškega porekla. Sami bodo dodali še platformo za korporativno fotografijo, saj opažajo, da se pri korporacijah povečuje zanimanje za fotografe, ki znajo ustvarjati zgodbe. Nadaljuje: fotografija mora presenetiti, ni nujno, da šokira. Absurdno je, da je dnevno na medmrežje dodanih 1,8 milijarde fotografij in da resni fotografi za projekte porabijo čedalje več časa, obenem pa cene padajo. Tony Hicks iz agencije AP, zadolžen za Evropo in Afriko, se strinja, da so časi za fotografijo težki. Denarja je manj, učimo se služiti na internetu, kjer vlada kaos. S fotografijo je povezano celotno novinarstvo, pa se kljub temu borimo za kakovost. »Če bi zdaj počila bomba, bi se odločili za boljšo fotografijo, tudi če bi jo dobili nekoliko kasneje,« zatrjuje Tony Hicks.
Gleda na videno bo fotografija še dolgo živela kot pomemben del novinarstva.
