Zelo zanimiva razstava je zgodba o tem, kako je grafična tehnika sitotiska omogočila umetnikom in oblikovalcem prenos fotografij v najrazličnejše likovnoizrazne rešitve. Nova tehnologija je povsem preobrazila estetiko tedanje slovenske umetnosti v smeri preseganja »dekorativnosti« ljubljanske grafične šole z vnašanjem tematike sodobnega družbenega dogajanja (popart), brisanja meja med grafiko in grafičnim oblikovanjem ter predvsem eksperimentiranja s fotografijo, kar je obrodilo izjemno kakovost in inovativnost razstavljenih del. Širok nabor grafik in plakatov, predvsem iz zasebnih zbirk in arhitekturnega muzeja, presenečajo še s kombinacijami litografije, jedkanice, akvatinte. V primerjavi s klasičnimi grafičnimi razstavami so tokrat novost stripi, knjige umetnika, plakati in oblikovanje v novi estetiki črno-bele tehnologije s pomočjo kseroksa. Poceni fotokopiranje je omogočilo širitev kulture punka in ustvarjanje v bolj zrnatem in rudimentarnem izrazu, ne le akademikom, temveč slehernemu mlademu človeku, ki se je želel uresničevati. Fotografija kot izrazno sredstvo je botrovala še izjemni kakovosti grafičnega oblikovanja plakatov, ki je na razstavi predstavljeno od političnega prek komercialnega do kulturnega plakata in celo celostnih grafičnih podob tedanjih poslovnih subjektov. Razstavni projekt Foto/grafika nas previdno vodi skozi zapletena sedemdeseta in osemdeseta leta, tako da dosledno sledi formalistični metodi z rdečo nitjo fotografije ter integraciji umetniške grafike in oblikovanja v slovensko vizualno kulturo.
Razstavljajo znani in manj znani avtorji sedemdesetih let prejšnjega stoletja v lastni produkciji ali pod pokroviteljstvom novih institucij, ki so pomenile korak proti demokratizaciji razmerij v izražanju in produkciji tedanje jugoslovanske mladine. Nekateri grafiki so ustvarjali s pomočjo novoustanovljenih društev (Forum) in študentske tiskarne sitotiska (Sog), ki je producirala številne grafike na razstavi. Velik del produkcije je nastal še v okviru umetniških kolonij v Grožnjanu in Škofji Loki. Na razstavi izstopajo manj znani avtorji, ki se niso uvrstili v kanon slovenske umetnostne zgodovine, kot je denimo Stane Jagodnik, prokurator ene najvidnejših in vsestransko usmerjenih in mednarodnih umetniških skupin tistega časa, grupe Junij. Predstavlja se z grafiko Ujeta svetloba A (1975), v kateri rdeča svetloba gledalca posrka v fotografijo nakupovalne košarice, tako da se znajde v kletki. Jagodič izvede svojevrstno kritiko potrošništva in aludira na »svinčena sedemdeseta leta«. Svoje fotografije in fotomontaže je kakor umetnik-inženir dal v tisk Silvestru Apoloniju, ki je bil še en pomemben producent seriografije v tistem času in čigar brat Zvest je grafiko sitoska organiziral na Akademiji v Ljubljani.
Kustosa razstave Gregor Dražil in Lucija Šutej sta opravila odlično raziskavo, ki se zrcali v zgledni monografiji, kjer so tudi študije avtorjev iz nekdanjih republik Jugoslavije, intervjuji z umetniki, kar vse skupaj zapolnjuje vrzel v (grafičnih) pregledih slovenske umetnosti. Tako, da sta torej uvrstila odlične fotografike in novo estetiko kseroksa v grafičnem oblikovanju, sta zabrisala umetno ustvarjene meje med visokim modernizmom in preostalo kulturno-umetniško produkcijo. Razstava dopolnjuje projekt odkrivanja spregledanih umetnikov sedemdesetih let v galeriji P74 Prijatelji bodo prijatelji, s čimer postopoma odkrivamo manj znano linijo umetnosti v Jugoslaviji – demokratično socialistično samoupravno umetnost, ki je nastajala ob skromni finančni podpori društev ter neverjetnem entuziazmu in iznajdljivosti umetnikov, ki so bili zunaj kroga protežiranih avtorjev. Visoka kakovost vseh umetnikov na razstavi pa je predvsem posledica socialistične kulture, ki je bila izjemno naklonjena vsej, posebno pa vizualni umetnosti.
