Široka sejemska ponudba ni zanimiva samo za zbiralce, ampak tudi za strokovnjake iz muzejev, direktorje najrazličnejših zbirk ter umetnostne kritike in druge spremljevalce dogajanja na področju vizualne umetnosti. Dan pred uradno otvoritvijo je tradicionalno rezerviran za privilegirane (VIP) obiskovalce, ki imajo seveda prednost pri izbiri morebitnih dopolnitev svojih zbirateljskih fondov. Prvi se oglasijo pri vodilnih svetovnih galeristih, ki se ponašajo z elitno ponudbo. Tako je tokrat tako rekoč v trenutku galerija Hauser & Wirth ameriškemu zbiralcu prodala bronasto skulpturo Louise Bourgeois za 22,5 milijona dolarjev, za sliko irsko-ameriškega slikarja Seana Scullyja je novi lastnik odštel 850.000 funtov, galeriji David Zwirner in Sprüth Magers pa sta družno prodali delo Barbare Kruger za 1,3 milijona in velik kip Gerharda Richterja za 2,5 milijona dolarjev. Tudi niz drugih galeristov je v svojih razstavnih prostorih ponudil v prodajo umetnine za večmilijonske zneske, na primer Acquavella sliko Marka Rothka iz leta 1955 Untitled (Brez naslova) za 60 milijonov dolarjev ter dve sliki Jeana-Michela Basquiata, eno za 9 in drugo za 8 milijonov; Pace je sliko Joan Mitchell iz leta 1963 ponujal za 14 milijonov, pri Skarstedtu pa je bil Keith Haring na voljo za 6 milijonov. Slavni Gagosian, eden najvplivnejših trgovcev z moderno in sodobno umetnostjo, je postavil na ogled sliko W. de Kooninga Untitled III, nastalo okrog leta 1978, ki jo je posodila avkcijska hiša Christie's. Ta je na lanski novembrski dražbi ni uspela prodati za pričakovanih 35 milijonov – Gagosianu je to očitno uspelo v manj kot minuti za še tri dodatne milijone. Še nekaj drugih galeristov je potrdilo, da je na večjih mednarodnih umetnostnih sejmih prodaja umetnin, ki jih posredujejo avkcijske hiše, že postala praksa.
Razmere na trgu obvladujejo ZDA
Pretresi zadnjih let – pandemija covida-19, težave dobavnih verig, pojav kripto valut in inflacijski pritiski – tudi področja trgovanja z umetninami in starinami niso obšli. Toda verodostojne analize, kakršna je na primer tista, ki jo je že šestič pripravila organizacija Art Economics v partnerstvu s švicarsko banko UBS, so pokazale, da je bila večina ovir uspešno premaganih. Kljub nihanjem v svetovnem gospodarstvu se je umetnostni trg kot celota razširil za dobre tri odstotke, po vrednosti finančnih transakcij pa je že presegel stanje pred začetkom pandemije (od slabih 65 milijard do skoraj 68 milijard dolarjev), k čemur so največ prispevale prodaje izjemno dragih artefaktov. Galeristom, ki so imeli v ponudbi dela, ocenjena od 10 milijonov dolarjev navzgor, je prodaja narasla za 19 odstotkov, medtem ko je tistim v rangu do 250.000 padla za tri odstotke. Na vrhu piramide realiziranih prodaj so ZDA, ki z dobrimi 30 milijardami prometa obvladujejo kar 45 odstotkov svetovnega trga, sledi jim Združeno kraljestvo z 18 odstotki, na tretjem mestu je Kitajska s 17 odstotki, daleč za njimi pa je na četrtem mestu Francija s komaj 8 odstotki. Toda pri posameznih avtorjih se zgodi tudi zdrs, ki je posledica precenjenosti v določenih okoliščinah – kot konkreten primer na baselskem sejmu lahko navedemo podobo Mao (1973) Andyja Warhola, ki je bila leta 2015 na dražbi prodana za 14,5 milijona dolarjev, zdaj pa jo je galerist Jeffrey Deitch ponujal za okroglih 10 milijonov, kar je verjetno bliže njeni realni vrednosti.
Zvezde med novinci
Sicer Art Basel spretno lovi ravnotežje med modernimi klasiki in novimi umetniškimi imeni ter hkrati skuša opozoriti na umetnike, katerih dela so bila več desetletij odrinjena na rob mednarodnega razstavnega in tržnega dogajanja. Takšen je bil letos na primer doslej v Evropi najobsežnejši prikaz opusa ameriškega slikarja Hugha Steersa (pri 32 letih je umrl za aidsom), ki je v 80. in 90. letih v New Yorku ustvarjal svoje alegorične podobe (galerija Alexander Gray Associates). Prav tako »oživljeni« umetnik je Frank Bowling, čigar delo Bartica iz leta 1968 je po mnenju Neila Wenmana, kreativnega direktorja in partnerja galerije Hauser & Wirth, danes ravno tako sveže kot je bilo takrat, ko je nastalo, in lahko navdihuje mlajše ustvarjalce. Poleg historiziranih mojstrov visoke cene dosegajo tudi posamezni avtorji, ki so na trgu relativni novinci. Tak je, recimo, Jonas Wood, katerega novo sliko je galerija David Kordansky prodala za 2,5 milijona dolarjev, ali Laura Owens, ki je pri londonski galeriji Sadie Coles dosegla 1,8 milijona.
Na drugi strani so med mlajšimi ustvarjalci tudi takšni z veliko dostopnejšimi cenami, na primer Monica Mays, katere dela je galerist Pier Stuker iz Züricha ovrednotil s cenami od 4000 do 12.000 švicarskih frankov in obenem povedal, da finančno ravnotežje usklajuje z občasno ponudbo mojstrovin umetnikov, kot so Max Ernst, Joan Miró, Gerhard Richter in Andy Warhol.
Na podoben način deluje tudi Goodman Gallery, ki je v istem sejemskem dnevu prodala letošnjo stvaritev (lightbox) francoske fotografinje alžirskega rodu Zineb Sedira Dreams have no titles (Sanje so brez naslovov) za 80.000 evrov in kip ganskega kiparja El Anatsuija Untitled (Blue) (Brez naslova /Modro/) za 1,8 milijona. Londonska galerija Lisson se je odločila, da bo razstavila dela, ki jih je prevzela neposredno v ateljejih umetnikov, kot so Sean Scully, Anish Kapoor, Hugh Hayden ali Ryan Gander.
Zanimiv premik je bil opazen tudi v odnosu velikih (tako imenovanih blue chip) galerij do fotografije, ki je bila doslej domena specializiranih trgovcev – zdaj je Gagosian prevzel Richarda Avedona in Nan Goldin, Hauser & Wirth pa Cindy Sherman. Kot protiutež galerijskim gigantom so se nekatere manjše, manj bogate galerije izkazale s predstavitvami mlajših, manj razvpitih fotografskih imen, recimo Thomas Zander z mlado poljsko fotografinjo Joanno Piotrowsko, frankfurtska galerija Jacky Strenz pa s pokojno ameriško avtorico Lynne Cohen, sicer razmeroma znano, a še ne zvezdniško.
Če povzamemo: sejmi, odprtja novih galerij in rezultati, doseženi na dražbah, potekajo z ustaljenim ritmom po zanesljivih tirnicah. Sprostitev možnosti potovanj je spodbudila zbiralce, da navdušeno obiskujejo sejemske prireditve na različnih koncih sveta, med njimi pa prednjačijo tisti z globljimi žepi. Kljub napovedim recesije, nihanjem obrestnih mer in napetim političnim razmeram ostaja umetnostni trg živahen in poln izzivov.
