Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, bolj znano pod kratico Ksevt, je jeseni zaokrožilo svoje prvo leto delovanja. Spomnimo, postavljeno je kot poklon slovenskemu pionirju kozmonavtike Hermanu Potočniku Noordungu ter z dolgoročnim ciljem »kulturalizacije vesolja«, ki je človeštvu bolj blaga alternativa militarizaciji in komercializaciji vesolja, ki sta prevladujoča paradigma današnje vesoljske znanosti. Vsekakor je ideja Dragana Živadinova, porojena v tesnem sodelovanju z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, bogato obrodila, če pogledamo vrednost investicije. Svojo zamisel jim je uspelo oplemenititi z 2,8 milijona evrov, kolikor je stala gradnja, in od katerih je 1,7 milijona evrov podarila Evropa, slovenski davkoplačevalci pa nadaljnji milijon (800.000 evrov občina Vitanje, 300.000 evrov pa ministrstvo za kulturo).
Po enem letu delovanja so možne prve ocene, kako je zaživela edina povsem nova pridobitev slovenske kulturne infrastrukture zadnjih 20 let. V njem ne manjka lokalno obarvanih vsebin, saj je Ksevt zrasel na mestu nekdanjega odsluženega kulturnega doma, kjer je prej potekalo lokalno kulturno in družabno življenje, ki se je danes preselilo v Ksevt. Sicer pa objekt upravlja zasebni zavod Ksevt, ki tam izvaja programe, vezane na osnovno idejo povezovanja znanstvenega, umetnostnega in humanističnega mišljenja: v prvem letu predvsem simpozije, konference, projekcije in galerijsko-muzejski program. »Zadovoljni smo predvsem z obiskom osnovnih šol, družin in interesnih skupin,« pravi direktor Ksevta Miha Turšič. Število obiskovalcev se po petnajstih mesecih približuje 30.000, v prvem letu jih je bilo 25.000.
Noordungova kava in zrezek
30.000 obiskovalcev za občino z 2300 prebivalci ni majhna reč. Potenciala svoje vesoljske postaje, na katero spominja zgradba, se domačini zavedajo. Župan Vitanja Slavko Vetrih je še pred gradnjo Ksevta menil, da gre za eno redkih priložnosti, ki lahko prinese povečano zanimanje za Vitanje, razvoj turizma in povsem drugačen utrip življenja v kraju. Je danes dejansko tako? Iz dosedanjih medijskih prispevkov na temo življenja Vitanja s Ksevtom je bilo razbrati, da se turistična ponudba povečanemu zanimanju za Vitanje ni prilagodila oziroma da se predvsem ni razširila. Najbolj vitalnega pomena je gostišče v neposredni bližini, kjer nudijo med drugim kavo in zrezek »Noordung«.
Direktor občinske uprave Srečko Fijavž pravi tako: »Naša skupna naloga je, kako obiskovalcem ponuditi tudi preostale naravne in kulturne zanimivosti ter druge turistične potenciale Vitanja.« Za zdaj ocenjuje, da nekateri obiskovalci dejansko pogledajo še kakšno drugo bližnjo zanimivost ali izkoristijo gostinske storitve, za nekatere pa so naslednja destinacija Zreče, Dobrna ali Slovenske Konjice s svojo mnogo bolj bogato gostinsko, hotelsko in ostalo ponudbo. »Veliko je takšnih, ki obiščejo Ksevt v okviru svojega dnevnega turističnega programa in svojo pot načrtujejo tako, da se oglasijo spotoma,« pravi.
Zanimiva je struktura obiskovalcev. Fijavž navaja, da je Ksevt doslej obiskalo prek 200 osnovnih šol, saj zanje prirejajo posebne didaktične delavnice. Preostali obisk zagotavljajo različne skupine, društva, strokovne ekskurzije, kolektivi ter čisto individualni družinski obiski. Največ je Slovencev, pridejo pa tudi iz Avstrije, Hrvaške, Italije, občasno iz drugih držav Evrope ter Amerike in Rusije. »V prihodnje nameravamo vlagati predvsem v organiziran obisk tujih turistov,« pravi Miha Turšič.
Čar ekskurzij v hribovski svet
Če je vsaka šola na ekskurzijo poslala le dva razreda, to pomeni, da so učenci zagotovili polovico celoletnega obiska. Zasebni zavod Ksevt se tako v tej točki ne razlikuje bistveno od velikega dela slovenskih javnih zavodov na področju kulture, še posebej ne od muzejskih, kjer obiski šolarjev prav tako predstavljajo znaten in pogosto pretežen del obiskovalcev. Ena od posebnosti Ksevta je gotovo njegova lociranost v podeželsko okolje, ki ga ne preči kakšna pomembnejša prometna os, kar seveda vpliva na število obiskovalcev. Njegova obiskanost je namreč v primerjavi z drugimi kulturnimi institucijami nekoliko podpovrečna. V najbolj priljubljenih slovenskih kulturnih ustanovah (tako gledaliških kot muzejsko-galerijskih) bolj ali manj zlahka presežejo 45.000 obiskovalcev na leto, če pustimo ob strani tiste redke, ki navedeno število pomnožijo.
Bolj ustrezna je morda primerjava s primerljivimi muzejsko-galerijskimi institucijami, ki delujejo zunaj obeh osrednjih urbanih območij, četudi po drugi strani nimajo potenciala atrakcije, kar nedvomno velja za arhitekturno izstopajoči Ksevt. Za primerjavo: v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri (in drugih dislociranih enotah) so v letu 2012 izdali nekaj manj kot 40.000 vstopnic, v Pokrajinskem muzeju Koper 20.000, okoli 30.000 obiskovalcev pa je privabil Muzej novejše zgodovine Celje. Analiza stanja v kulturi iz leta 2011, ki jo je izdalo ministrstvo za kulturo, pokaže, da se okoli 30.000 giblje povprečno letno število obiskovalcev muzeja, lociranega zunaj Ljubljane. Nekateri to številko opazno presegajo, mnogi pritegnejo le nekajtisočglavo množico. Ksevt torej, ko govorimo o številu obiskovalcev, solidno stoji v družbi s sebi enakimi.
