Mednarodni arhitekturni bienale v Benetkah z današnjim dnem odpira svoja vrata širši javnosti. Slovenski paviljon sta že včeraj odprla minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, dr. Uroš Grilc, in častni gost, ruski kozmonavt Oleg Valerijevič Kotov. Letošnji bienale je za Slovenijo prelomni, saj na njem prvič v zgodovini sodelujemo na osrednjem razstavnem prizorišču v Arsenalih. Slovenijo, kot je znano, zastopa projekt Problem vožnje po vesolju – Supre:arhitektura, ki ga je zasnovala ekipa Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) pod vodstvom avtorjev projekta Mihe Turšiča in Dragana Živadinova.
Tudi v vesolju pomembna lepota
Kotovu je sodelovanje pri Ksevtovem projektu v veliko zadovoljstvo, saj si pri njem roko podajata rusko in slovensko znanje o kozmonavtiki. Zanimivo se mu zdi, da je tudi pri kozmonavtiki zelo hitro pomembno postalo vprašanje estetike. »Najprej je bil za pot v vesolje potreben predvsem tehnološki napredek, a že kmalu se je človek v vesolju začel zanimati za lepoto – lepoto bivanja,« je dejal na včerajšnjem odprtju. Verjame, da bo prišel čas, ko bodo ljudje začeli prebivati v vesolju in bo vanj treba prenesti tudi naše arhitekturno znanje. Ne bo ga presenetilo, če bodo razprave o vesoljski arhitekturi čez čas postale nekaj vsakdanjega.
Ruski kozmonavt, za katerim so že tri potovanja v vesolje in šest vesoljskih sprehodov, ni bil častni govorec uradnega odprtja po naključju. Prav on je namreč osrednja točka slovenskega projekta, saj se je v sodelovanju s Ksevtom posnel med svojim bivanjem na vesoljski postaji – njegova zadnja odprava je potekala med lanskim septembrom in letošnjim marcem. Na posnetku bere iz knjige Hermana Potočnika Noordunga Problem vožnje po vesolju – raketni motor iz leta 1928, v kateri je slovenski raketni inženir in eden od svetovnih pionirjev kozmonavtike kot prvi opisal svojo vizijo arhitekture v vesolju, ki bi nam omogočila preživetje in tudi življenje v tem ekstremnem okolju. Ksevtov projekt je prvovrsten poklon izjemnemu Slovencu, s katerega znanstvenim in kulturnim prispevkom se bo imelo do 23. novembra priložnost seznaniti 130.000 obiskovalcev, kolikor jih približno pričakujejo na letošnjem arhitekturnem bienalu, ki velja za enega najpomembnejših v svetovnem merilu.
Izvirno in vizionarsko
Dokler se ne uresniči napoved ruskega kozmonavta, pa je vesoljska arhitektura vsekakor nekaj posebnega. Ukvarjanje z arhitekturo v vesolju je nekaj neobičajnega celo na beneškem bienalu, kjer mnogi projekti raziskujejo mejna vprašanja arhitekture. Tudi letos, ko je kurator, slavni nizozemski arhitekt Rem Koolhaas, za osrednjo temo postavil determinizem 20. stoletja, vsrkavanje modernosti, ki briše nacionalne identitete arhitekture, in osnovne elemente v arhitekturi.
Slovenski paviljon je lociran v bližini vhoda v Arsenale in je tako na precej izpostavljenem mestu, četudi je sam prostor nekoliko manjši od razstavnih prostorov drugih držav. Naša predstavitev vesoljske arhitekture je zato precej zgoščena in jedrnata. Poleg predstavitve Noordungove vizije je njen ključni element predstavitev zgodovine slovenske arhitekture 20. stoletja. Sodelujoče države so bile namreč letos zaprošene, da iz obdobja 1914–2014 predstavijo tri arhitekturne stvaritve, ki odražajo modernistični razvoj arhitekture. Umetnostni zgodovinar Peter Krečič je kot tri reprezentativne stavbe izbral dve ljubljanski arhitekturni ikoni: Ravnikarjev kompleks na Trgu republike in Šubičev Nebotičnik, dodal pa jima je še enega največjih dosežkov slovenske arhitekture zadnjih desetletij, ki se bo v zgodovino zapisal tudi kot prvi in doslej edini, pri katerem so moči združili sicer konkurenčni arhitekturni biroji – Ksevt v Vitanju.