V formi liturgične travestije je dovolj ohlapnih realnih korelacij, da se gledalec zabava ob njihovem detektiranju in prepletanju. Na črnem spisku kotirajo denimo izbrisani, korupcija in nepotizem, pa gradnje na črno, preprodaja orožja, poudarek je tudi na radiranju »kulturnega proračuna«, pa še o kakšni drugi interno fobični mikro in makro tragediji. Pasijon o odrešeniku (v štirinajstih kronoloških prizorih/skečih), ki bo svoj narod speljal iz suženjstva v »krasni novi svet«, se zdi prej narodov kot Janezov, čeprav ni širših kontekstualizacij znotraj veličine osebnega trpljenja iz življenja Janeza Novaka, toliko generičnega narodovega slehernika kot nosilca politične funkcije.
Bratuš po drobcih akumulira celoto iz brkljanja po zgodovinskih učbenikih, religioznem berilu, pogovorno informativnih oddajah in slovenski književni klasiki, od romantike in socialnega realizma, omenja se še kalvarijo Na klancu tja do simptomatičnih Butalcev; napaberkovani drobci z montažnim efektom v situacijski komiki so poklon »improligaški« logiki, kjer v asociativnem prepletu različnih žanrov beremo raznoroden konglomerat komičnih trkov, ki ne gre dlje od izostritve zgodovinskih konfliktov ali poglabljanja teorije zarote – še orakelj tete iz ozadja navsezadnje stopi v ospredje. V ploskovitih slikah neke družbene realnosti sta komično do ironično poudarjeni prav površinska struktura in bazična banalnost odnosov, kjer največji poudarek dobi prav infantilnost občevanja tja iz šolskih dni. Ajda Toman, Rok Kunaver, Asja Kahrimanović in Matevž Biber se (razen zadnjega, Janeza, ki je tako ali tako univerzalen) hipoma prilagajajo prepišnim situacijam in obrnejo zdaj to zdaj drugo karakterno vlogo – zdaj je to južnjaški sošolec, zdaj liberalni politični protikandidat ali angel. Glejevsko predstavo v tonusu dopolnjujejo scenografija Mateja Babnika (mitsko zaprašeni fragmentarni kubusi, ki se sestavljajo od okopov države do govorniških odrov ali živih spomenikov), kostumografija Davida Mateja Goljata (barvno in krojaško strumno korači v militantnost diktature nacizma), glasba Klemna Kotarja (z liturgično ozaljšanostjo okvirja folklorne poročne koračnice in domoljubne prisege) in celo svetovanje za jezik Martina Vrtačnika.
Na trnovi lokalni politični poti brez krivde krivega Janeza, ki so ga fatalistično obsodila navzkrižja angelskih interesov že v zibki (pa tudi s finančnim zlomom, protikorupcijskimi »usti« in še ločitvijo), se nato konča Janezov evangelij. Tokrat svoj odmik od sinoptičnega kanona najde z dodano komično vrednostjo »svojeglavih« obratov v tejle kratkočasni komediji za sprotno rabo. Tukaj ne gre iskati česa presežnega: lahko se konča ali s slovesnim poimenovanjem glavne avtobusne postaje v Ljutomeru ali pa z naskokom na evropski parlament. Ali pač?