V zadnjih letih se je publiki predstavila z nekaj izjemnimi samostojnimi postavitvami, v katerih se je načrtno ukvarjala s posameznimi segmenti svojega življenja. Intimne izpovedi, ki sprožajo čustvene asociacije, so bile še posebej izrazite v njeni lanski obsežni večmedijski instalaciji z naslovom Pandora v Galeriji Equrna, kajti umetničina intenca je bila, da popolnoma razkrije svoja intimna doživljanja. Istega leta se je predstavila tudi z večmedijsko serijo It's time for revolution v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, pred tem pa že v galeriji Plevnik-Kronkowska v Celju s slikarsko instalacijo Vedno, ko te vidim, si enak, razen zadnjič. V letošnjem letu pa se je predstavila s projektom I Who/Jaz Kdo, ki ga predstavlja v Galeriji sodobne umetnosti Celje. V postavitvi je temetizirala izgrajevanje osebne identitete, ta pa je imela številne ravni, ki so deloma posegale v njeno družinsko življenje, deloma pa so odražale njeno družabno naravo, ki se je izrazila tudi z otvoritvenim in zatvoritvenim glasbenim nastopom Sub–i–Magos (Sinkronics), ki je zgradil zvočno pokrajino z vključevanjem publike. Na razstavi je našla mesto tudi asociativna plat jezika. Namesto dejanskih pripovedi ali poetičnih izjav, ki so zanjo značilne, je na tej postavitvi raziskovala tudi učinke samih glasov in črk, ki jih kljub njihovi golosti ne moremo izvzeti iz asociativnega jezikovnega polja.
Vadlova z množico elementov ustvari prostor, v katerem spodbuja čustvene reakcije pri obiskovalcih. Njene pripovedi so med seboj povezane v prostorsko mrežnico; včasih so samonanašajoče, pogosto tudi družbenokritične, humorne in ostre. V izpraznjene prostore belih galerij postavi številna iskanja resnice in realnosti intimnega sveta, ki trči v surovo življenje družbene realnosti. V instalacijah raziskuje tudi odnose med spoli, ki jih ločuje izrazito dualistično kot odnos med žensko in moškim.
Umetnica se trenutno predstavlja s samostojno razstavo v novomeški Galeriji Simulaker, s katero je zaključila cikel štirih razstav iz zadnjega obdobja. V tej postavitvi Nevidni šajn se je ukvarjala predvsem s formalnimi vprašanji umetnosti, z njeno prisotnostjo in odsotnostjo objekta. Vsebinski poudarki preostalih razstav pa so bili obračun s preteklostjo, tematizacija partnerskega odnosa in vprašanja lastne identitete.
