Vsaka pojavitev Manuja Chaa, naj jo zasledimo v medijih ali pa smo je deležni na odru, v sebi in s seboj nosi univerzalno vprašanje: »Is there anybody out there?« (»Ali je kdo tam?«) Ta, v rock'n'rollu sicer večkrat slišani poziv, v njegovem primeru – ali pa primeru Brucea Springsteena in nekoč tudi Joeja Strummerja – nima samoizpraševalnega predznaka, temveč se ga razume kot neposredno sporočilo, pravzaprav apel vsem ljudem, ki ga slišijo – in mislijo ali čutijo enako kot on –, naj se vendarle odzovejo. Manu Chao namreč dobro ve, da sta naš pogled stran in vikendaški front page kvaziaktivizem tipa Bono Vox največja slepilna manevra novega tisočletja. V obeh primerih gre za zanikanje težav ali za sejanje novih ločevanj v kategoriji že tako diskriminiranih in potlačenih, kar je oboje nesmiselno in neumno hkrati. In prav zatiranim Manu Chao podarja svoj glas. Z njim govori o njih in namesto njih ter jih nikdar ne izkorišča za ceneno samopromocijo, kot to počne zgoraj omenjeni.
Iskrenost in angažiranost
Manu Chao pravzaprav nagovarja malega človeka v vsakem od nas. S svojim iskrenim pristopom in angažiranimi besedili – katerih vsebine segajo od urbanih frustracij do političnega terorizma – podaja bridke komentarje o naši stvarnosti, zlasti o tisti, ki nam jo prikrivajo. Ali imamo pri tem v mislih protestniški pop ali pop, ki protestira, sploh ni pomembno, saj je Manu Chao umetnik in udarnik s hrbtenico, ki nikdar – niti takrat, ko je podpisal za veliko založbo – ni postavil pod vprašaj tistega, o čemer je prepeval ali v kar verjame. To je seveda še toliko bolj pomembno v času, ko vse več vikend punkerjev z namenom širjenja trga povzema melose tako imenovanih glasb sveta ter jih nasilno trpa med svoje, po večini za lase privlečene levičarske ideje. Manu Chao ni svojih prepričanj nikoli zatajil: je »izkoriščevalec z namenom«, ki izrablja svoj prigarani privilegij – recimo mu razvpitost – ter ga usmerja v obče dobro. Prepričan sem namreč, da veliki večini obiskovalcev njegovih koncertov dobrodelnost kot taka ni v prvem planu, a s svojo udeležbo posredno podprejo tako njegov človekoljubni angažma kot tudi širjenje pozitivnih vibracij. Zato se njemu in njegovemu vitalnemu multikulturnemu manifestu v glasbi in okoli nje enostavno verjame – je vzorčen primer, kako babilonski stolp deluje v praksi. In v živo zazveni še posebno prepričljivo.
Kdor koli se je med torkovim dveurnim rajanjem na Gospodarskem razstavišču (kamor so zaradi slabega vremena predstavili koncert s prvotno napovedane lokacije pred Cvetličarno) vsaj za trenutek ozrl na vzporedno postavljena monitorja, vsekakor ni mogel prezreti, s kakšnim neprikritim žarom v očeh daje Manu Chao težo besedam. V vsak izrečeni stavek verjame in ga s tem še dodatno obteži, kajti vedeti je treba, da etična drža pri njem nikoli ni bila vprašljiva. Prav tako ne hibridna zvočna podoba, četudi ne manjka tistih, ki so mu očitali – na podlagi res prečiščenega albuma La Radiolina –, da se je pomehkužil. Kakor se sliši nenavadno, je glasbena drža Manuja Chaa v svojem pravem bistvu konservativna – poleg sprehajanja med različnimi svetovi namreč deluje na osnovi avtoreciklaže, pa naj je bolj »pankersko« ali »svetovno« razpoložen. Tisto, kar šteje, je njegova energija, prenos sporočil, ki jih razumemo, četudi ne znamo špansko, portugalsko, arabsko ali francosko.
Žanrsko pregibna lepljenka
Zato ne preseneča, da je na ekranu za njim najpogosteje v oči zbodel rdeči napis »emocia«. Njegova glasba deluje na temelju čustev, s katerimi nas združuje. In opozarja, kar je bilo videti zlasti v finalu rednega dela koncerta, ko je taisti ekran prikazoval bedo begunskih taborišč in posledice naravnih nesreč. Ko je po vsaki pesmi ali, bolje rečeno, njihovem sklopu zmagoslavno dvignil roke, je vsem v dvorani in zunaj nje dajal vedeti, da obstaja upanje. Prav zato ni dovolj, če Manuja Chaa le poslušamo; treba ga je slišati, začutiti in razumeti njegovo energijo ter družbene komentarje, ki jih pretvarja v apele. Je namreč medij med nami in njimi, in z »njimi« v mislih nimam tistega »enega odstotka«.
Po glasbeni strani od nastopa Manuja Chaa seveda ni bilo mogoče pričakovati posebnih presežkov, saj ti tudi niso bistvo katere koli njegove javne prisotnosti. Koncertne različice songov so predrugačene glede na studijske – osnovna glasbena matrica je praktično enaka za vse, zato koncert deluje na principu lepljenke, ki jo je mogoče sproti prilagajati in žanrsko pregibati od gverilskega punka do reggae sieste in raznih (eksotičnih) folklor. V tej »špuri« je imel uvodni, dobro šolsko uro trajajoči tour de force veliko močnejši naboj (kar velja tudi za izvedeni repertoar njegove nekdanje skupine Mano Negra) od recikliranega latino nadaljevanja, kar je pri takšnih godbah povsem naravno. Toda navijaškega vzdušja v opojni »Ljubljani-Tropicani« to ni zmotilo in Manu Chao se je s tremi »la venturisti« od navdušenega občinstva poslavljal in poslavljal in poslavljal… Ah, kdo bi sploh štel, kolikokrat!